I
1. Zgodilo se je pred kratkim. V taboru se je po spisku izkazovala darežljivost preodliènih vladarjev, vojaki so z venci na glavah pristopali(1). Eden od njih, v resnici bolj Božji vojak, stanovitnejši od sobratov, ki so v svoji prevzetnosti hoteli služiti dvema gospodoma hkrati, je blestel med njimi razoglav, držeè venec vnemar. Že samo s tem dejanjem se je dal javno spoznati za kristjana.
2. Že je med bolj oddaljenimi vsak posebej kazal s prstom in se norèeval, tisti v njegovi bližini pa so škripali z zobmi. Mrmranje. Nazadnje stvar pride na uho tribunu. Vojak je bil medtem že stopil iz vrste. Spregovori tribun: "Zakaj se nosiš drugaèe kot ostali?" Odgovori, da mu ni dovoljeno kot drugim. In ko ga vpraša po razlogih, ta odvrne: "Kristjan sem." O vojak, ki išèeš slavo v Bogu! Vtem se dvigne hrup; sklenejo, naj se primer obravnava na višji ravni in storilca odpeljejo pred nadrejene.
3. Tu se zaèenja njegov dvig: takoj odloži pretežki plašè, si z nog odveže neznosne opazovalske èevlje in bos stopi na sveta tla(2); vrne meè, ki ni potreben niti za Gospodovo obrambo(3), in pusti, da mu venec zdrkne tudi iz roke. In zdaj odet v škrlat upanja, da bo smel preliti lastno kri, obut v evangelij, opasan z ostrino Gospodove besede, ves oborožen po Apostolovih napotkih(4) in ovenèan z upom na muèeništvo v jeèi prièakuje Kristusovega obdarovanja.
4. Že se slišijo obtožbe (ne vem, ali res prihajajo iz ust kristjanov - niè drugaène niso od tistih, ki jih izrekajo pogani), èeš da je prenagljeno, brezglavo, da je preveè željan smrti; vprašajo ga po opravi, on pa odgovarja tako, da spravlja na slab glas kršèansko ime - kot da je med tolikerimi brati soborci edino on pogumen, edino on kristjan. Potem ko so zavrgli prerokbe Svetega Duha, jim manjka samo še naèin, kako zaobiti muèeništvo.
5. Skratka, godrnjajo, da je ogrožena sreèa dolgotrajnega miru. Nedvomno si bodo mnogi po potvorjeni razlagi Svetega pisma pripravili prtljago in se podali na beg iz mesta v mesto(5) - nobenega drugega mesta iz evangelija ne držijo tako zvesto v spominu. Poznam tudi njihove pastirje: v miru so levi, v boju jeleni. Toda o javnem izpovedovanju vere bomo govorili na drugem mestu.
6. Sliši se tudi naslednji ugovor: "Kje je zapisano, da ne smemo nositi vencev?" Zato se bom spopadel s tem bolj obstranskim vidikom naše teme, da bodo pouka deležni tisti, ki jih skrbi njihova lastna nevednost, in da bodo morali poraz priznati tisti, ki hoèejo upravièiti svoj greh. Zlasti imam v mislih prav te ovenèane kristjane, ki jim je vsa stvar samo tema za razpravo - kot da je greh, o katerem je mogoèe razpravljati, nièen ali vsaj negotov. Jaz pa bom v nadaljevanju pokazal, da ni ne nièen ne negotov.
II
1. Trdim, da razen ob èasu tovrstnih skušnjav nihèe od vernih ne dovoli, da bi njegova glava prišla v stik z vencem. Tega se držijo vsi od katehumenov do prièevalcev in muèencev(6) in celo odpadniki. Glej, odkod izhaja veljava tega obièaja, o katerem se zdaj postavlja toliko vprašanj. Po drugi strani pa že naše spraševanje po razlogih za spoštovanje nekega naèela dokazuje, da se naèelo v tistem trenutku spoštuje. Zatorej se prekršek zoper naèelo, ki ima samo iz sebe vnaprejšnjo potrditev in ga v dovoljšnji meri podpira obièaj, ne more zdeti nièen ali nejasen.
2. Denimo, da je treba iskati utemeljitve; a išèimo jo tako, da se ohrani spoštovanje naèela: ne v njegovo iznièenje temveè rajši v njegovo izgradnjo, da ga bo tem laže spoštovati, ko se boš preprièal tudi o njegovi utemeljenosti. Kakšen smisel ima, da nekdo izraža dvome o naèelu, ki ga je že izdal? In da se sprašuje o izvoru naèela, ko ga je že opustil? Èeprav morda hoèe napraviti vtis, da ni prekršil naèela, èeš da ga je že nehal spoštovati, ga je vseeno prekršil za nazaj, za tisti èas, ko ga je še spoštoval.
3. Kajti èe ga ni prekršil danes s tem, da je venec sprejel, ga je prej z zavraèanjem. Zato ta razprava ni namenjena tistim, ki je spraševanje zanje brezpredmetno, temveè tistim, ki se hoèejo pouèiti - ne zato, ker bi hoteli utemeljiti dvom, temveè ker išèejo nasvet. V resnici se namreè vprašanja je pojavljajo vedno iz takih nagibov; hvalim pa vero, ki je preprièana v naèelo, preden je spoznala razloge.
4. Niè lažjega, kot takoj zahtevati mesto, kjer je zapisano, da se ne smemo venèati. Toda kje je zapisano, naj se venèamo? Navadno od nasprotne strani zahtevamo potrditve v Svetem pismu, kadar domnevamo, da za svojo stvar tako potrditev imamo. Kajti èe bomo rekli, da se je dovoljeno venèati, ker Sveto pismo tega ne prepoveduje, je mogoèe argument takoj zaobrniti: venèanje ni dovoljeno, ker ga Sveto pismo ne zapoveduje. Kakšno ravnanje naj bo predpisano vernikom? Naj bo sprejeto oboje, ker ni ne eno ne drugo prepovedano, ali naj bo zavrnjeno oboje, ker ni ne eno ne drugo zapovedano? Toda, mar ni "dovoljeno vse tisto, kar ni izrecno prepovedano"? Nasprotno: prepovedano je vse, kar ni izrecno dovoljeno.(7)
III
1. In doklej naj se naša razprava izgublja v tej brezplodni smeri, ko pa je naèelo globoko ukoreninjeno: tako dolgo je bilo spoštovano, da je naposled postalo obvezujoèe. Èetudi ga ne doloèa nobeno mesto iz Svetega pisma, pa ga je nedvomno utrdil obièaj, ki zagotovo izhaja iz izroèila. Kako lahko namreè nekaj sploh pride v veljavo, èe nima izroèila? Rekel boš, da je tudi za izroèilo treba poiskati pisne potrditve.
2. Torej presodimo, ali izroèila, èe ni zapisano, ni dovoljeno sprejemati. Na vsak naèin se bomo izrekli zoper sprejemanje, èe ni predhodnih zgledov, ko kako naèelo spoštujemo brez vsakršne pisne opore, zgolj po izroèilu, in je potemtakem utemeljeno samo na obièaju. Èe torej zaènem pri krstu: v trenutku, ko stopamo v vodo, pa tudi malo prej v cerkvi, pod škofovo roko slovesno obljubimo, da se odrekamo hudemu duhu, njegovemu napuhu in njegovim angelom.
3. Nato nas trikrat potopijo v vodo, in takrat naši odgovori vsebujejo veè, kot je Gospod doloèil v evangeliju. Ko nas dvignejo ven, smemo vnaprej okusiti mešanico mleka in medu(8), in po tem dnevu se moramo ves teden vzdržati vsakdanje kopeli. Zakrament evharistije, ki ga je Gospod doloèil med nekim doloèenim obedom in ga zaupal vsem, smemo sprejemati tudi na shodih pred zoro, vendar od nikogar drugega kot od tistih, ki vodijo obred. Darovanja za rajne opravljamo ob obletnicah njihove smrti, kot bi bile rojstni dnevi.
4. Post na Gospodov dan štejemo za nedovoljen, enako molitev na kolenih. Iste olajšave smo deležni od velikonoènega do binkoštnega dne. Kar trepetamo pred tem, da bi kaj od našega kruha ali keliha padlo na tla. Ob vsakem koraku in premiku, ob vsakem vstopanju in izstopanju, pri oblaèenju, obuvanju, umivanju, pred jedjo, pred prižiganjem luèi, preden ležemo, preden sedemo, pred vsakim obièajnim dejanjem se po èelu podrgnemo z znamenjem križa.
IV
1. Èe boš za vsako od teh in podobnih predpisanih ravnanj terjal zakon, ga gotovo ne boš našel v nobenem stavku Svetega pisma. Kot edina utemeljitev ti bo ponujeno izroèilo, kot edina potrditev obièaj, kot edina uresnièevalka vera. Da v prid izroèilu, obièaju in veri govorijo razumni razlogi, boš uvidel bodisi sam, bodisi boš to izvedel od koga, ki jih je uvidel. Za zdaj verjemi, da obstaja marsikatero naèelo, ki mu dolguješ pokoršèino.
2. Naj dodam samo še en primer; uèiti se je treba tudi iz zgledov Stare zaveze. Pri Judih je obièaj, da si ženske zagrinjajo glavo, tako moèan, da jih po tem lahko spoznaš. Zdaj mi pokaži predpis (Apostol tu ne šteje(9)). Èe je Rebeka, ko je od daleè zagledala svojega ženina, planila po ogrinjalu(10), je šlo samo za posamezen primer sramežljivosti, ki še ni mogel poroditi predpisa; pa tudi èe je tako ravnala posebej glede na svoj položaj, bi se pokrivala samo dekleta, in sicer samo takrat, ko gredo k svatbi, in sicer ne prej, ko so spoznale svojega ženina.
3. In èe mi v dokaz navedeš še Suzano, ki se je pred sodišèem morala odkriti(11), lahko odvrnem: "Tudi to je le posamezen primer pokrivanja." Prišla je kot obtoženka, zardevala je nad svojo sramoto, in po pravici je skrivala lepoto, zlasti ker se je lahko že bala, da bo preveè ugajala. Sicer pa prav zato, ker je ugajala, ne verjamem, da se je po moževem vrtu sprehajala zakrita. Pa èetudi vzamemo, da je bila vselej pokrita, bom moral tudi v njenem primeru kot pri katerikoli drugi ženski najprej najti predpis, ki je veleval tako nošnjo.
4. Èe predpisa nikjer ne bom našel, sledi, da je to ravnanje po izroèilu prešlo v obièaj; pozneje je Apostol pokazal na razloge za njegov nastanek in ga tako podprl še s svojo avtoriteto. Iz teh primerov je jasno razvidno, da je mogoèe zagovarjati tudi nepisana naèela iz izroèila, èe jih potrjuje obièaj, saj vztrajno spoštovanje teh naèel potrjuje, da je bilo izroèilo spoznano za pristno.
5. Obièaj ima celo v civilnopravnih vprašanjih, kadar zakon umanjka, pogosto veljavo zakona, in pri tem ni pomembno, ali temelji na zapisu ali na razumski presoji - navsezadnje tudi zakoni izhajajo iz razumske presoje. In èe ima zakon razumske temelje, je tudi vse, kar temelji na razumski presoji, neglede na avtorja, zakon. Ali pa morda sodiš, da ne more vsak vernik snovati in doloèati naèel ravnanja, èetudi v skladu z Božjo voljo, v korist pokoršèini in v namen zvelièanja? Saj vendar Gospod pravi: "Zakaj ne presodite tudi sami, kaj je pravièno?"(12)
6. - in s tem niso mišljena samo pravna vprašanja, temveè vsaka odloèitev, ki izhaja iz presoje. Tudi Apostol pravi: "Èe èesa ne veste, vam bo Bog razodel."(13) - tudi on je imel navado dajati nasvete, kadar se ni mogel opreti na Gospodovo navodilo, in je govoril iz samega sebe, saj je vendar imel Božjega Duha, vodnika k resnici. Zato so njegovi nasveti dobili veljavo Božjih navodil: imeli so oporo v Božji presoji.
7. Te zdaj išèi, seveda v spoštovanju do izroèila, neglede na to, kdo se šteje za njenega zaèetnika; ne oziraj se na avtorja, temveè na avtoriteto, še zlasti avtoriteto samega obièaja; obièaj pa je treba spoštovati prav zato, ker temelji na razumnih razlogih; in èe ti Bog nakloni tudi te, boš spoznal - ne ali moraš spoštovati obièaj, temveè zakaj ga moraš.
V
1. Razumna narava kršèanskih naèel postane še bolj obvezujoèa, ko spoznamo, da v njihov prid govori tudi narava, ki je prvobitno pravilo vseh stvari. In prav ta prva doloèa, da venec glavi ne pristoji. Jaz namreè mislim, da je Bog narave, naš Bog, ki je oblikoval èloveka, vanj po nekem redu položil doloèene èute, orodja, prirejena posameznim delom telesa, da bi si z njimi mogel stvari želeti, jih oceniti in doseèi njihovo užitje: ušesa mu je izkopal za sluh, v oèeh mu je prižgal vid, v usta mu je zaprl okus, nos mu je prepihnil z vohom, roke mu je prevlekel z otipom.
2. S posredništvom teh orodij zunanjega èloveka, ki so v službi notranjega, užitje Božjih darov prek èutov doseže dušo. Kaj pa je tisto, kar lahko užiješ pri cvetju (ravno poljsko cvetje je znaèilna in vsekakor glavna sestavina vencev). Bodisi vonj, boš rekel, bodisi barva, ali pa oboje hkrati. In katera sta èuta za vonj in barvo? Jaz menim, da vid in voh. In katerim organom sta bila dodeljena ta èuta? Èe se ne motim, oèem in nosu. Uživaj torej cvetje z vidom in vohom, èutoma, ki sta lastna tovrstnemu užitju, uživaj ga z oèmi in z nosom, organoma, ki sta lastna tema èutoma. Snov ti je torej podeljena od Boga, njena raba pa je od tega sveta.
3. Vendar tudi neobièajna raba ni nujno v neskladju z redno obliko uživanja. Nanizano in prepleteno cvetje, povezano z vrvico ali loèjem, naj ti pomeni isto kot nevezano in prosto: kot nekaj, kar je namenjano gledanju in duhanju. Èe hoèeš, imej venec za sveženj cvetja, povezanega v red, zato da ga lahko držiš v rokah veè hkrati, da ga lahko uživaš vsega hkrati. Da, tudi v naroèje si ga položi, èe se ti to zdi tako prefinjeno, in posipaj si ga v posteljo, èe te tako mika njegova mehkoba, in natresi si ga v èašo, èe si preprièan, da je neškodljivo: uživaj ga na toliko naèinov, kolikor ti jih ponujajo èuti.
4. A èe cvetje nosiš na glavi - kaj boš duhal, kaj obèutil? Morda, kako te okovi venca vežejo in ti ne pustijo videti barve, kako ti odrekajo vonj in ti odtegujejo mehkobo? Slediti vencu z glavo je enako nenaravno kot jédi z ušesom in zvoku z nosom. Tisto, kar je zoper naravo, je po splošnem preprièanju izrodek, po našem kršèanskem preprièanju pa povrhu še skrunitev Boga, ki je naravi gospod in stvarnik.
VI
1. Toda ti hoèeš Božji predpis? Oglej si torej tistega, ki je skupen vsem ljudem na vsakem kraju sveta in je pisan na naravnih plošèah; nanje se ima navado sklicevati tudi Apostol, na primer ko v zvezi z pokrivanjem žensk pravi: "Vas tega ne uèi narava?"(14), ali v pismu Rimljanom, ko pravi, da pogani po naravi izpolnjujejo zakon;(15) s tem misli, da ima zakon temelj v naravi in da je narava zakon. In že v prvem delu pisma, ko zatrjuje, da so moški in ženske svoj medsebojni odnos iz naravne oblike, ki je bila predvidena ob stvarjenju, sprevrnili v nenaravno, in sicer kot kazen za zablodo(16) - tudi tu oèitno zagovarja ravnanje v skladu z naravo.
2. Tudi Boga samega najprej spoznamo po naravi; zato ga imenujemo Boga nad bogovi(17) in ga imamo za dobrega in ga naslavljamo kot sodnika. Morda boš vprašal, ali moramo v uživanju sadov stvarstva res slediti prav naravi. Ne pustimo se zapeljati sili, ki je z njo tekmec Boga skvaril èloveka in obenem vesoljno stvarstvo. Bog je stvarstvo izroèil èloveku za èisto doloèeno rabo; zato tudi Apostol pravi, da je stvarstvo proti svoji volji podleglo nièevosti: zaradi nièevega, nato sramotnega, kriviènega in brezbožnega ravnanja je prešlo v stanje sprevrženosti.
3. Tako je tudi z užitki, ki jih ponujajo spektakli: tu so ustvarjene stvari pahnili v sramoto ljudje, ki sicer vedo, da so vse sestavine spektaklov po naravi od Boga, vendar njihova vednost ne zadošèa za spoznanje, da je hudi duh vse stvari prenaredil. A tej temi sem se dovolj temeljito posvetil že drugje, našim igrosladnikom(18) na ljubo tudi v grškem jeziku(19).
VII
1. Zatorej naj tile naši venèarji spoznajo zakonito veljavo narave: kot ljudje v imenu modrosti, ki je skupna vsem, še bolj pa zaradi poroštva svoje lastne vernosti, ki jih zbližuje z Bogom narave; tako rekoè za nameèek pa naj uvidijo tudi druge razloge, ki nam prav posebej prepovedujejo, da bi si venèali glave, in sicer s kakršnimkoli vencem.
2. Kajti zdaj se moramo od naravnih pravil ravnanja, ki so skupna vsem, obrniti k posebnim zahtevam kršèanstva, ki jih moram obraniti v njihovi celovitosti. Ob tem bom pregledal tudi druge vrste vencev, za katere se zato, ker so napravljeni iz drugaènih sestavin, zdi, da so namenjeni za drugaèen smoter. Venec, kot je na primer vojaški, ni izdelan iz cvetja, a ne smemo misliti, da ga samo zato, ker se izmika naravnih doloèilom, naša vera ne prepoveduje. Zato se mi zdi, da moram to stvar obravnavati z veèjo temeljitostjo, in sicer od zaèetkov prek razliènih toèk razvoja do trenutnega stanja.
3. V ta namen moram poseèi po svetnem slovstvu: svetne stvari je treba presojati s pomoèjo njihovih lastnih virov. Nisem jih veliko bral(20), toda mislim, da bo zadošèalo. Èe je obstajala Pandora, ki jo Heziod omenja kot prvo žensko, je bila njena glava prva, ki so jo ovenèale Harite (venèali so jo vsi bogovi, odtod ime Pandora)(21). Nam Mojzes, ki ni bil pesniški temveè preroški pastir, prve ženske ne opisuje s cvetjem na senceh, temveè, kako si sram zakriva z listjem. Kake Pandore torej ni bilo. In kot moramo zardevati nad lažnivimi zaèetki venca, moramo odtod naprej tudi nad resniènimi dejstvi v zvezi z njim.
4. Drugi zaèetniki ali pospeševalci tega obièaja so namreè nedvomno obstajali(22). Ferekides(23) prièa, da je vence prvi od vseh nosil Saturn, Diodor(24) pa, da so Jupitra po zmagi nad Titani na ta naèin poèastili drugi bogovi. Priapu(25) pripisuje naglavno prevezo, Ariadni venec iz zlata in indijskih draguljev, dar Vulkana in nato Libera(26). Kalimah Junono krasi s trto, in tako tudi njen kip v Argosu(27) s trtinim vencem na glavi in levjo kožo pod nogami ponazarja maèehino zmagoslavje nad obema pastorkoma(28). Herkul na glavi nosi vèasih listje topola, vèasih oljke, vèasih tudi zelene.
5. Imaš tudi tragedijo o Kerberu(29), imaš Pindara in Kalimaha, ki omenja, da si je Apolon po uboju delfskega zmaja nadel lovorov venec kot priprošnjik (pri starih so namreè priprošnjiki nosili vence). Harpokration(30) pojasnjuje, da je Liber (oziroma pri Egipèanih Oziris) ovenèan z bršljanom zato, ker ima bršljan moè, da glavo obvaruje pred maèkom. Po drugi razlièici pa je Liber sploh iznajditelj venca, in sicer prav lovorovega, s katerim je zmagoslavno prišel iz Indije, in to razlièico priznava tudi ljudstvo, ko njegov praznik imenuje Veliki venec.
6. Èe prelistaš še spise Leona Egiptovskega(31), boš izvedel, da si je Izida po iznajdbi klasja z njim ovenèala glavo, èeprav ta reè bolj sodi v trebuh. Tistim, ki hoèejo še veè, bo vse razkril Klavdij Saturnin, ki je tudi na to temo nadvse izèrpen.
7. Napisal je namreè knjigo o vencih, v kateri obravnava njihov izvor in vzroke nastanka in zvrsti in z njimi povezane praznike, in sicer tako nadrobno, da ni mogoèe najti niti ene mile cvetlice ali oèarljivega listièa, nobene pleve ali vitice, ki ne bi bila posveèena kaki bogovski glavi. Tam se lahko dodobra pouèimo, kako tuj nam mora biti obièaj venèanja, saj so ga utemeljili in predvideli za svoje lastno èašèenje prav ti, ki jih ima svet za bogove.
8. Kajti èe je snovalec lažnega bogovstva hudi duh - tudi v tem je moral biti od samega zaèetka lažniv - si je nadvomno sam izbral ljudi, ki bodo to lažno bogovstvo udejanjali. In kaj naj si ljudstvo pravega Boga misli o obièaju, ki je bil na pobudo hudièevih izbrancev uveden in jim je bil od samega zaèetka posveèen in je že tisti èas uvajal v malikovanje, in sicer po malikih in v èast tedaj že živih malikov. Saj ne, da bi bil malik kaj, paè pa je tisto, kar drugi poèno v èast malikov, slejkoprej namenjeno zlim duhovom.
9. Še naprej, èe je tisto, kar drugi poèno v èast malikov, slejkoprej namenjeno zlim duhovom, koliko bolj to velja za dejanja, ki so jih maliki še za življenja opravljali v svojo èast? Oèitno so zli duhovi prek njih poskrbeli za svoje lastne èasti: v njih so si jih želeli in si jih po njih priskrbeli(32).
VIII
1. Drži v zavesti to razlago, jaz pa moram taèas zavrniti še en ugovor. Že jih slišim govoriti, da je tudi veliko drugih stvari, katerih iznajditelje ta svet šteje za bogove, pa jih vseeno najdemo tudi v naših današnjih obièajih, pri oèakih starega zakona, v sveti zgodovini in tudi v življenju samega Kristusa, saj se je v èloveškem svojstvu posluževal istih pomagal za vsakdanje življenje kot vsi ljudje. Priznajmo paè, da je tako, in ne posegajmo k še bolj oddaljenim izvirom.
2. Merkur je ljudi prvi uèil pisanja: priznam, da je koristno tako za sporazumevanje kot za potrebe naše vere. Morda je tudi prvi napel strune in iz njih izvabil zven; brž ko slišim peti Davida, ne morem veè tajiti, da je tudi ta njegova bistroumna iznajdba koristila oèakom in služila Bogu. Denimo, da je Eskulap prvi preizkušal zdravila; tudi Izaija omenja, da je bolnemu Ezekiel predpisal neko sredstvo(33), in Pavel pravi, da zmerno pitje vina koristi želodcu(34). Recimo tudi, da je Minerva zasnovala prvo ladjo - kajti glej, plovejo tudi Jona in apostoli(35).
3. Še veè, tudi Kristus se oblaèi(36) in Pavel ima celo plašè(37). Èe boš tudi za vsak predmet v stanovanju in za vsako posodo imenoval katerega od svetnih bogov kot iznajditelja, bom prisiljen priznati, da Kristus leži na postelji, da uèencem pod noge podrži posodo, da iz vrèa nataka vodo, da se odeva v laneno platno, znaèilno Ozirisovo oblaèilo.
4. Na tovrstne ugovore vselej odgovarjam tako, da sicer priznam obèo rabo nekaterih pripomoèkov, vendar opozarjam na razlikovanje med razumno in nerazumno rabo, in sicer zato, ker nam podvrženost grehu zastira pogled in nam ne pusti videti, da je stvarstvo v svojem sedanjem stanju podvrženo nièevosti. Naše stališèe je namreè, da se z našimi obièaji in obièaji naših starozaveznih predhodnikov z obliko bogoèastja in tudi z življenjem samega Kristusa skladajo samo tiste stvari, ki s stališèa èlovekovih življenjskih potreb predstavljajo korist, pomoè in mu omogoèajo èastno ugodje - tako so nam namreè dane po Božjem navdihu, Bog pa je prej kot vsakdo drugi èlovekov skrbnik, uèitelj in mu, èe hoèete, omogoèa tudi zadovoljstvo. Tiste stvari pa, ki se temu redu izmikajo, niso skladne z našimi obièaji, predvsem ker jih prav iz tega razloga ni najti niti v zvezi z oèaki niti v sveti zgodovini niti v Kristusovem vsakdanjem življenju.
IX
1. In naposled, kateri oèak, kateri prerok, kateri levit, sveèenik ali arhon(38), kateri apostol, misijonar ali škof je nosil na glavi venec? Jaz mislim, da ne Božji tempelj(39) ne skrinja zaveze ne šotor prièevanja ne oltar ne sveènik niso bili nikdar okrašeni z vencem, saj èe bil ta okras Boga vreden, bi jih bilo primerno krasiti z vencem vsaj ob dveh priložnostih: ob prvi posvetitvi templja(40) in ob zahvalni slovesnosti ob njegovi obnovitvi(41).
2. In èe so vse to predpodobe nas samih (mi sami smo Božja svetišèa in oltarji in luèi in posode)(42), nam kot preroške predpodobe tudi velevajo, naj se Božje ljudstvo ne venèa. Podoba se mora skladati z resnico. Èe boš morda ugovarjal, da tudi ima Kristus na glavi venec, ti bom odgovoril na kratko: "Tako se venèaj tudi sam: to je dovoljeno."
3. Vendar za žaljivo brezbožnost tistega venca ni bilo krivo ljudstvo. To je bil izmislek rimskih vojakov, temeljeè na svetnem obièaju(43), Božje ljudstvo pa ga ne dovoljuje niti v kot izraz javnega veselja niti zaradi naravnega nagnjenja k razpušèenosti; iz babilonskega suženjstva so se vraèali z bobni, pišèalmi ob petju psalmo(44), vendar brez vencev; tudi ko so po jedi in pijaèi vstajali k zabavi(45), niso nosili vencev na glavah.
4. Zakaj opis njihovega veselja ne bi molèal o lepoti vencev, in obsodba njihovega razvrata ne bi molèala o njihovi sramoti. Poleg tega tudi Izaija pravi: "Ker so pili vino ob spremljavi bobnov in pišèali ter ob petju psalmov...", in gotovo bi dodal tudi "z venci na glavah", èe bi bil ta obièaj le izprièan(46).
X
1. Ko mi torej ugovarjaš, da se iznajdbe svetnih bogov pojavljajo tudi v zvezi z Bogom, in hoèeš s tem upravièiti nošnjo venca kot ene tovrstnih iznajdb, s tem sam priznavaš veljavnost našemu naèelu, da tisto, èesar ni najti v sveti zgodovini, ne sme biti pripušèeno v obèo rabo. Je kaj tako nevredno Boga kot tisto, kar je vredno malika? In kaj je bolj vredno malika kot tisto, kar je vredno tudi mrtvega?
2. Kajti tudi pri mrtvih obstaja podoben obièaj venèanja; njihova posvetitev v bogove, ki jo omogoèata tovrstna noša in krašenje, je za nas zgolj drugaèna oblika malikovanja. Bodo torej oni, ki nièesar ne zaznavajo, mogli te reèi uporabiti na isti naèin, kot bi jih želeli zlorabiti, èe bi kaj zaznavali? Ko uporaba neha biti resnièna, ni veè meje med uporabo in zlorabo: kdo je bolj sposoben zlorabe, kot tisti, ki nima naravne sposobnosti zaznavanja - ta je potrebna za uporabo in si brez nje tudi ni mogoèe zaželeti zlorabe.
3. Nam pa zloraba ni dovoljena; tako uèi tudi Apostol, ko pravi, da se je bolje odreèi tudi sami uporabi(47). Morda pa tisti, ki nièesar ne zaznavajo, tudi niso sposobni zlorabe? V resnici je vse to prazen niè, in tudi samo poèetje je, kar zadeva malike, mrtvo, živo pa je v zlih duhovih, ki jim je to praznoverje namenjeno(48). "Maliki narodov," pravi David, "so srebro in zlato: oèi imajo, pa ne vidijo, nosove, pa ne vohajo, roke, pa ne tipajo."(49)
4. Prav s temi organi pa uporabljamo tudi cvetje. In èe David obsoja tudi izdelovalce malikov, èeš da jim bodo postali podobni(50), potem so oni, ki uporabljajo kak predmet tako, kot se z njim krase maliki, že zdaj taki. Toda saj je "èistim vse èisto"(51), kot je tudi neèistim vse neèisto. - "Ne, niè ni bolj neèisto od malikov." - "Toda snov je èista, ker je Božja stvar, in prav v tem svojstvu vsem namenjena v uporabo." - "Da, a obstajajo razliène oblike uporabe."
5. Tudi jaz si namreè zakoljem petelina, tako kot Sokrat Eskulapu(52), in èe me moti vonj kakega kraja, si zažgem malce arabskih dišav, a ne po istem obredu, ne v enaki noši in ne z istimi obrednimi pripomoèki kot pri èašèenju malikov. Èe je mogoèe ustvarjeno stvar umazati že z golo besedo (po Apostolovih besedah: "Èe vam kdo reèe: 'To je posveèeno malikom', se ne dotikaj!"(53)), potem jo boš tem bolj oskrunil s poplesovanjem v malikovalski noši, po malikovalskem obredu in z malikovalskimi obrednimi pripomoèki.
6. Prav po takem obredu, v taki noši, in s takimi obrednimi pripomoèki se venec daruje malikom, to je njegovim lastnim iznajditeljem. Uporaba venca je malikom tako zelo lastna prav zato, ker ni izprièana v sveti zgodovini in zato ne more biti pripušèena v obèo rabo. Zato Apostol klièe: "Bežite od malikovanja!"(54). Seveda od vsakega in vsega.
7. Pomisli na gozd, in koliko trnja se skriva v njem. Maliku se ne sme nièesar dajati in od njega nièesar jemati. Èe ni v skladu z našo vero, da sprejmemo povabilo k obedu v svetišèu malikov, kako naj bo torej kazati se v noši malikov? Kaj imata skupnega Kristus in Beliar(55)? Zatorej: "Bežite!" Priporoèa nam, da ostanemo daleè proè od malikovanja. V nobeni stvari ne stopajmo v njegovo bližino; tudi zemeljska kaèa bo od daleè požirala ljudi s svojo sapo.
8. Še glasneje nam klièe Janez: "Otroci, varujte se malikov"(56) - pa ne samo èašèenja malikov, temveè malikov samih, to je od njihovih upodobitev. Ni vredno podobe živega Boga(57), da bi postala podoba malika, to je podoba mrtvega. Doslej smo tovrstno nošnjo glede na njen izvor in njeno praznoverno uporabo pripisovali izkljuèno malikom, in sicer med drugim zato, ker ni izprièana v sveti zgodovini in jo je zato mogoèe tem bolj upravièeno povezovati s tistimi, ki jo vkljuèujejo v svoje izroèilo, praznike in bogoèastje.
9. Navsezadnje so z venci okrašena tudi vrata njihovih svetišè, žrtve in oltarji, pa celo sveèeniki. Pri Klavdiju boš našel vence za vsak sveèeniški kolegij posebej. Mi pa smo v odgovor tistim, ki na nekaterih priložnostnih primerov zagovarjajo pravico, da se pridružujemo poganskim obièajem, uvedli tudi razlikovanje med razumnimi in nerazumnimi primeri rabe.
10. V zvezi s tem nam ostane samo še eno: preiskati je treba nagibe za venèanje in pokazati, da so tuji in celo nasprotni kršèanskim naèelom ter da se ne opirajo na razumen temelj; v nasprotnem primeru bi bilo tudi tovrstno nošnjo mogoèe opravièevati kot obièaj, skupen vsem ljudem, paè po zgledu nekaterih drugih, ki nam jih navajajo v prid svoje trditve.
XI
1. Naj se torej kar takoj posvetim nagibom za nošnjo vojaškega venca. Menim pa, da je treba najprej ugotoviti, ali kristjanom sploh pritièe vojaška služba. Kakšen smisel bi imelo premlevati posebne primere, èe je krivda v samem zaèetku stvari? Morda mislimo, da je dovoljeno zaprisego èloveku postaviti nad zaprisego Bogu? Se potem, ko smo se zavezali Kristusu, zavezati še kakemu drugemu gospodarju? Zatajiti oèeta, mater in slehernega bližnjega, ki smo jim po Zakonu takoj za Bogom dolžni najveèje spoštovanje in ljubezen(58); ki jim tudi Evangelij namenja podobno spoštovanje in nad njih postavlja edino Boga?(59)
2. Se je dovoljeno udejstvovati z orožjem, ko vendar Gospod pravi, da bo pod meèem padel, kdor bo prijel za meè? Se bo sin miru udeleževal bojev, ko mu ni dovoljen niti prepir? Se bo ukvarjal z okovi, jeèo, muèenjem in smrtnimi kaznimi, ko se ne sme mašèevati niti za žalitve na svoj raèun? Bo, namesto da bi premišljeval postaje Kristusovega trpljenja, postaval na straži v službi nekoga drugega, in sicer tudi na Gospodov dan, ko niti v Gospodovi službi ne sme(60)? Bo bedel pred svetišèi, ki se jim je odrekel? In bo obedoval prav tam, kjer se zdi Apostolu neprimerno? Bo ponoèi branil zle duhove, ki jih je še pravkar izganjal, in si odpoèival oprt ob sulico, ki je prebodla Kristusovo stran? Bo nosil prapor, ki tekmuje s Kristusovim?(61) Bo centuriona prosil za znak, ko pa je znamenje dobil že od Boga(62)? Se bo še mrtev pustil vznemirjati vojaški trombi, ko vendar lahko prièakuje, da ga bo obudila angelova tromba(63)? In se bo kot kristjan pustil sežgati po vojaškem obièaju, èeprav njegovo truplo ne sme biti sežgano, èeprav ga je Kristus oprostil zaslužene kazni v ognju?
4. In tudi drugod lahko najdemo brez števila vojaških opravil, ki jih je treba šteti za greh. Greh je že samo to, da iz tabora luèi prestopimo v tabor teme. Seveda je drugaèen položaj tistih, ki jih je vera našla šele potem, ko so se že znašli v vojaški službi - kot na primer vojaki, ki jih je Janez pripustil h krstni vodi, ali dva globoko verna centuriona, od katerih enega hvali Kristus in drugega Peter uvaja v vero(64). Vendar morajo tudi ti v trenutku, ko sprejmejo in s krstom zapeèatijo svojo vero, bodisi takoj dezertirati (mnogi so ravnali tako), ali pa se morajo na vse naèine izmikati dejanjem, ki so zoper Boga in tudi zunaj vojaške službe niso dovoljena; v skrajnem primeru morajo za Boga pretrpeti tisto, na kar smo pripravljeni tudi civilisti.
5. Kajti vojaška služba ne opravièuje krivde in ne odvezuje muèeništva. Kristjan nikdar ni nekaj drugega, evangelij je en in vedno isti: Jezus bo zatajil vsakogar, ki zataji njega, in priznal vsakega, ki priznava njega(65); rešil bo življenje tistega, ki je življenje zanj izgubil, in nasprotno bo pogubil dušo, ki se je okoristila na raèun njegovega imena. Zanj je veren civilist prav tako vojak(66) kot je veren vojak civilist(67).
6. Vera ne pozna dejanj v skrajni nuji; tistim, ki jim je edina nuja ne grešiti, greh ne more biti nuja. Mogoèe je, da koga k žrtvovanju bogovom in odkriti zatajitvi Boga sili nevarnost muèenja in kazni. Vendar tudi v taki nuji ni mogoèe zamižati nad kršèanskimi naèeli, saj sta strah pred zatajitvijo in pripravljenost na muèeništvo veèji nuji kot beg pred trpljenjem in opravljanje dolžnosti.
7. Sicer pa tovrstno utemeljevanje sprevraèa bistvo krstnega zakramenta, ker hoèe sprostiti zapono tudi za prostovoljni greh. Tudi za voljo je namreè mogoèe trditi, da je nekakšna nuja, saj tudi njo lahko upogne nekaj zunanjega. Naj te predhodne ugotovitve veljajo tudi za druge primere venèanja po uradni dolžnosti, pri katerih je tako priljubljeno sklicevanje na nujo; v teh primerih se je treba izmikati dolžnosti zato, da ne zapademo v greh, in pretrpeti muèeništvo zato, da zlomimo vez dolžnosti. O glavnem vidiku naše teme, o nedopustnosti same vojaške službe, ne bom veè razpravljal, da bo ostalo veè prostora za stranski vidik; kajti èe bi šel z vsemi argumenti zoper vojaštvo in ga zavrgel v celoti, bi se lahko že zaèeta razprava o vojaškem vencu zdela nepotrebna. Postavi se torej na stališèe, da je vojaška služba dopustna do tiste toèke, ko se zahteva nošnja venca.
XII
1. Še prej pa spregovorimo o samem vencu. Lovorov, ki nas ravno zanima, je posveèen Apolonu in Liberu, prvemu kot bogu orožja in drugemu kot bogu triumfov. Tako uèi Klavdij, in ko omenja, da se vojaki venèajo tudi z mirto, še dodaja: "Kajti mirta je posveèena Veneri, pramateri Enejevega rodu in Marsovi ljubici, njej, ki je Rimljanka prek Ilije in prek Romula z njegovim bratom."(68) Vendar sam ne verjamem, da bi Venera hotela biti Rimljanka v povezavi z Marsom, saj jo preveè boli prisotnost tekmice(69). Venèanje vojske z oljko pa je malikovalsko èašèenje Venere, tudi boginje vojaštva, ki pa se venèa z listjem tega drevesa tudi v spomin na sklenitev miru z Neptunom. V takih povezavah sreèamo praznoverno rabo vojaškega venca, ki je vseskozi neèist in vseokrog seje neèistost. Neèiste pa so tudi okolišèine njegove nošnje.
3. Tu je na primer obletno izrekanje zaobljub. Kaj se ti zdi o tem? O kraju dogajanja naj povem toliko, da se obred odvija na glavnem trgu vojaškega tabora in na mestnih utrdbah. Kaj pa besedilo? "Zaobljubljamo ti, Jupiter, bika s pozlaèenimi rogovi." Kakšno sporoèilo imajo te besede? Nedvomno so izraz odpadništva.
4. To je malikovanje, pri katerem za nekaj zlatnikov prodamo Kristusa - kot ga je Judež za nekaj srebrnikov(70). Je z izrekom "Ne morete služiti Bogu in mamonu"(71) mišljeno, naj podamo roko mamonu in odpademo od Boga? In "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega"(72) morda pomeni, naj Bogu odreèemo èloveka in Cezarju izmaknemo denar?(73) Je triumfalna lovorika spletena iz listja ali iz trupel? Jo krasijo pisani trakovi ali sij grmad? Je napojena z dišeèimi olji ali s solzami žena in mater? Morda so med njimi tudi žene in matere kristjanov - tudi barbari poznajo Kristusa.
5. Se ni tisti, ki nosi na glavi venec zmage, tako rekoè tudi vojskoval? Obstaja pa še ena vrsta vojaške službe, tista v cesarski straži. Imenujejo se "palaèna straža", in venci, ki si jih nadevajo ob slovesnih praznovanjih, nosijo oznako "službeni". Potemtakem si vojak in služabnik nekoga drugega, in èe si v službi dveh, v Božji in v Cezarjevi, potem nisi v Cezarjevi, ker si zavezan Bogu, on pa je, tako sem preprièan, tudi v vsakdanjih prilikah boljša izbira.
XIII
1. Javne slovesnosti prisojajo lovorove vence tudi vsem državljanom, državnim uradnikom pa celo zlate, in sicer tako v Atenah kot v Rimu. Še veèjo priljubljenost so si pridobili etrušèanski venci. To je oznaka za vence, ki vsebujejo dragulje in zlato hrastovo listje in se jih drži Jupitrova slava; državni uradniki jih v bogovskem sprevodu nosijo k togi s palmovim ornamentom(74). Obstajajo tudi zlati venci za uradnike v provincah, ki že zaradi številnih podob prednikov terjajo veèje glave. Toda ti veš, kako se imenujejo tvoje ljudstvo in tvoji državni uradniki in tvoja kurija? Kristusova Cerkev. Njegov si od trenutka, ko se vpišeš v državljansko knjigo življenja; tam je tvoj škrlat Kristusova kri, namesto široke obrobe na togi imaš njegov križ(75); tam je tudi sekira, nastavljena drevesom na korenino(76); tam so mladike iz Jesejeve korenine(77). Za ovenèane javne konje pa mi ni mar. Ko je tvoj Gospod hotel vstopiti v Jeruzalem, da bi se spolnilo Sveto pismo, ni imel niti lastnega osla(78). "Ti bodo zaupali v svoje vozove, oni v svoje konje, mi pa v Gospodovo ime."(79)
3. V Janezovem Razodetju se nam odsvetuje celo bivanje v Babilonu(80), tem bolj udeležba v njegovem razkošju. Venèa se tudi ljudstvo, vèasih v proslavitev cesarskih uspehov, vèasih v poèastitev krajevnih praznikov. Razpušèenost ne zamudi nobene priložnosti javnega veselja.
4. A ti, tujec na tem svetu in državljan nebeškega mesta Jeruzalem (saj pravi Apostol: smo državljani nebes(81)): tam imaš svoj cenzus(82), svoje faste(83), radosti tega sveta pa niso zate niène - ravnati moraš nasprotno od tega sveta. Kajti "svet se bo veselil, vi pa boste žalovali"(84). Kot se mi zdi, Jezus blagruje tiste, ki so žalostni, in ne tistih, ki imajo na glavah vence. Tudi pri poroki se ženin in nevesta ovenèata, in prav to je razlog, da se ne smemo poroèati s pogani: èe je pri njih že sam zaèetek poroènega obreda malikovalski, nas zlahka speljejo v malikovanje.
5. Pred sabo imaš Zakon oèakov in besede Apostola, ki nam veli, naj se poroèamo v Bogu(85). Venèa se tudi suženj, ki mu je svet dal svobodo. Toda tebe je odkupil že Kristus, in sicer za visoko ceno. Kako naj svet osvobodi sužnja, ki svetu ne pripada? Kar se na prvi pogled zdi svoboda, se lahko v resnici izkaže za suženjstvo; v tem svetu je vse navidezno in niè resnièno. Kajti že preden te je Kristus osvobodil, si bil prost èloveka, in tudi zdaj, ko te je èlovek osvobodil, si Kristusov služabnik.
6. Èe misliš, da je svetna svoboda kaj resniènega, in jo hoèeš obeležiti tudi z vencem, si se vrnil v èloveško sužnost, ki jo imaš za svobodo, in izgubil Kristusovo svobodo, ki je nisi štel za sužnost. Ostane samo še to, da se v osebi kristjana ovenèa olimpijski Jupiter in nemejski Herkul in ubožèek Arhemor(86) in nesreènik Antinoos(87) in da sam postane predstava, ki mu je ni dovoljeno gledati(88).
7. Menim, da smo našteli vse priložnosti, pri kateri se nosi venec, in nobena ni združljiva z našo vero: vse so nam tuje, nesvete, nedovoljene, vsem smo se enkrat za vselej odpovedali že tedaj, ko smo izrekli krstno zaobljubo. Sprevod hudega duha in njegovih angelov je namreè prav to: svetni obredi, poèastitve, slovesnosti, ljudska zborovanja, lažne zaobljube, sužnjevanje èloveku, prazne hvalnice, sramotna slava; v vseh teh stvareh je nekaj malikovalskega, kot tudi že v samem bistvu njihovega spremljajoèega okrasa: vencev.
8. Toda saj Klavdij v svojem uvodu omenja, da je v Homerjevih pesnitvah nebo ovenèano z zvezdami(89) - nedvomno ga je okrasil Bog, in okrasil ga je za èloveka; torej Bog venèa tudi samega èloveka. Vendar svet z venci krasi tudi bordele in stranišèa in mline in jeèe in gladiatorske šole in celo amfiteatre in hirališèa gladiatorjev in njihove mrtvašnice. O svetosti, èastnosti in èistosti tovrstnega venèanja ne sodi po podobi enega samega pesnika, temveè po tem, kakšne so njegove oblike na najrazliènejših krajih tega sveta.
9. Jasno je, da kristjan niti vrat svojega doma ne bo oneèašèal z lovorikami, èe se zaveda, kolikšno število bogov je hudi duh pripel na vhode: Janus izhaja iz "vrat" (ianua), Limentin iz "praga" (limen), Forkul in Karna iz vratnih kril (fores) in teèajev (cardines); tudi pri Grkih najdemo tirejskega Apolona in antelijska božanstva.
XIV
1. Še posebej mora Kristjan pred temi malikovalskimi predmeti varovati prav svojo glavo, rekel bi lahko: varovati samega Kristusa, èe velja, da je Kristus glava moža(90). Svobodna je kot sam Kristus, obvezana ni niti k uporabi zagrinjala in ne trpi nobene vezi. Pa tudi ženska glava, ki je k uporabi zagrinjala obvezana(91), je s tem že zasedena in ne dopušèa še drugaène vezi: saj je že ponižno podvržena svojemu lastnemu bremenu.
2. Èe se zaradi angelov ne sme kazati odkrite glave(92), se tem manj sme kazati ovenèana, ker bi jih s tem lahko pohujšala. Venec na ženski glavi ni niè drugega kot zvodnik njene lastne lepote, znamenje skrajne opolzkosti, popolno zanikanje kreposti, piš zapeljivosti. Zato se ženska v skladu z Apostolovimi ne bo preveè skrbno posveèala svojemu lastnemu krašenju; umetelno izdelana prièeska lahko kaj hitro dobi videz venca.
3. Sprašujem pa te, kakšen venec je moral sprejeti On, ki je glava moža in obraz ženske, Jezus Kristus, ženin Cerkve? Kolikor vem, venec s trni in bodicami, kot podobo grehov, ki jih je porodila zemlja, to je naše meso, in ki jih je odvzela moè križa, zdržljivost, s katero je Gospodova glava otopila sleherno ost smrti. Je veè kot podoba: okrutnost, prepletena z žalitvijo, sramotitvijo in oneèašèenjem, je tu, oprijemljiva in resnièna.
4. Boš senca, ki so jih Gospodu razmesarili in izmalièili, zdaj krasil z lovorom, mirto, oljko in kakim še imenitnejšim rastlinjem? In kot je še bolj obièajno, s stocvetnimi rožami iz Midovega vrta(93) in z obema vrstama lilij in z vsakovrstnimi vijolicami, in morda tudi z dragulji in zlatom? Boš hotel tekmovati tudi s tisto krono, ki je Kristusu pripadla potem? Resnièno je tudi on okusil med, vendar je še prej okusil žolè, in v nebesih so ga pozdravili kot kralja slave šele potem, ko ga je napis na križu imenoval kralja Judov; najprej ga je oèe naredil malo nižjega od angelov, šele nato je bil kronan s slavo in èastjo(94). Èe se ti zdi, da mu za vse to dolguješ svojo glavo, mu jo daruj, a tako, kot je on podaril svojo za rešitev tvoje; ali pa se vsaj ne venèaj s cvetjem, èe se že ne moreš s trnjem; kajti tisto, s èimer se v resnici ne moreè venèati, je cvetje.
XV
1. Ohrani Bogu njegovo imovino neoskrunjeno. Èe bo hotel, jo bo ovenèal sam. Saj tudi hoèe; vabi nas z besedami: "Tistemu, ki zmaga, bom dal venec življenja."(95) Bodi tudi ti zvest do smrti, tudi ti bojuj dober boj in kot Apostol verjemi, da ti je prihranjen venec njegove zmage(96). Tudi angel sprejema venec zmage in gre na belem konju naprej k zmagi(97), in drugi je na okrašen z lokom smaragdne mavrice(98). Tam sedijo tudi starci z venci na glavah(99), in tudi sam Sin èlovekov z zlatim vencem blesti nad oblakom(100).
2. Èe so to podobe videnja, kakšna bo šele njihova resnièna podoba? Glej jih, okusi njihov vonj!(101) Èemu obsojaš svojo glavo na ceneni venèek, ko ji je namenjen diadem? Nas je Jezus Kristus za svojega Oèeta napravil kralje(102). Kaj ti bo umrljivi cvet? Imaš cvet iz Jesejeve mladike(103), nad katerim poèiva vsa milost Svetega Duha: ta je neskvarljiv, nestrohnljiv, veèen(104).
3. Dobri vojak(105) je s tem, ko si ga je izbral, napredoval v nebeški hierarhiji. Zadrevajte, njegovi soborci: ne bo vam sodil on, temveè kak Mitrov vojak(106). Ob njegovi posvetitvi, ki se odvija v kaki jami(107), najpristnejšem taboru teme, mu (kot v posmeh muèeništvu(108)) na koncu meèa ponudijo venec; najprej si ga namesti na glavo, potem pa si ga mora v znak zavraèanja sneti (vèasih si ga položi na ramo), rekoè: "Moj venec je Mitra."
4. Od tega dne na glavi ne nosi veè vencev, in to je njegov prepoznavni znak, èe kdaj preizkušajo njegovo zvestobo vojaški prisegi: ko odvrže venec in reèe, da ga ima v svojem Bogu, je takoj prepoznan kot Mitrov vojak. Spoznajmo ukane hudega duha, ki posnema Božje stvari, da bi nas pred svojimi verniki osramotil in nas sodil.
Prevedel Marko Marinèiè.
Postavil fr. Miran Špeliè OFM.Postavljeno 10. septembra 2001.