1. Cesarsko obdarovanje, donativum, pri katerem so vojaki dobili poseben dodatek k plaèi; ves èas slovesnosti so morali na glavah nositi lovorove vence. Konkretni dogodek, ki ga opisuje Tertulijan, veèina postavlja v leto 211.

2. Aluzija na vstop v Obljubljeno deželo, povezana z zaèetkom vojakovega muèeništva; obenem smo s tem opozorjeni na nenaravno bistvo vojaške oprave.

3. Mt 26,52ss.

4. Pri Tertulijanu redna oznaka za sv. Pavla. Prim. Ef 6,15ss.

5. Mt 10,23.

6. V izvirniku confessores (prièevalci vere, ki pa niso darovali življenja) in martyres ("muèenci").

7. Na videz juristièna argumentacija, ki pa je v popolnem neskladju z rimskimi pravnimi naèeli. Tertulijan se hipotetièno postavlja na stališèe nasprotnikov, ki hoèejo za vsako prepoved potrditve v Svetem pismu, ter s tem absurdnim sklepom (prim. zaèetek naslednjega poglavja) spodbija sklicevanje na Sveto pismo kot izkljuèno avtoriteto.

8. Mleko in med kot simbola obljubljene dežele, ki je po alegorièni oz. tipološki interpretaciji Stare zaveze predpodoba krsta in odrešenja.

9. 1 Kor 11,3-16.

10. Gen 24,64-65.

11. Dan 13,32.

12. Lk 12,57.

13. Flp 3,15.

14. 1 Kor 11,14.

15. Rim 3,14.

16. Rim 1,26.

17. Prim. npr. 5 Mz 10,17.

18. suaviludii, ironièna skovanka, ki jo je sreèati tudi v spisu De spectaculis.

19. Veè Tertulijanovih del je obstajalo tudi v grški razlièici, vendar nobeno ni ohranjeno.

20. Kljub številnim citatom in poganskega grškega leposlovja je Tertulijanov glavni vir antikvarièni priroènik nekega Klavdija Saturnina, o katerem sicer ni veliko znanega.

21. Mišljena je Heziodova pripoved, Dela in dnevi 75ss., vendar je Tertulijanovo povzemanje (zlasti zaradi omembe Harit) površno. Razlaga imena Pandora kot "obdarjena z vsemi darovi" je bila v antiki splošno znana, venci pa so Tertulijanov dodatek.

22. Z izjemo Pandore, kjer je Mojzesova avtoriteta moènejša od Heziodove, Tertulijan pristaja na realni obstoj nekaterih božanstev in herojev, vendar po evhemeristièni interpretaciji (Evhemer iz Mesene, živel ok. 300, je v bogovih videl zgodovinske dobrotnike èloveštva, iznajditelje raznih dobrin in vešèin, ki so zaradi svojih zemeljskih zaslug deležni bogovskega kulta).

23. Grški mitograf-teolog iz 6. stol., po tradiciji prvi grški prozni pisec.

24. Diodor Sicilski, grški mitograf iz 1. stol. pr. Kr., avtor "Biblioteke", obsežne univerzalne zgodovine, ki je pomembna predvsem kot mitografski vir.

25. Kmeèko plodnostno božanstvo.

26. Venec, ki ga je izdelal Hefajst in ga je Ariadni poklonil Dioniz; po junakinjini smrti je bil spremenjen v ozvezdje.

27. Argos je bil najpomembnejše središèe Junoninega kulta.

28. Nad Heraklom in Dionizom, ki ju je Hera èrtila kot sinova Zevsovih zemeljskih priležnic Alkmene in Semele.

29. Verjetno izgubljena Sofoklova tragedija.

30. Aleksandrijski avtor iz cesarske dobe.

31. Leon iz Pele, živel kmalu po Aleksandru.

32. Zelo problematièno mesto; Tertulijan izhaja iz predpostavke, da maliki "niso niè", kljub temu pa je vse v zvezi z njimi delo hudega duha; tako realno obstajajo samo želja "zgodovinskega" malika po bogovskih èasteh, njegovo grešno "samomalikovanje", po njegovi smrti pa kultna dejanja, ki jih drugi opravljajo v njihovo èast. Kontinuiteto vsega tega poèetja predstavlja delovanje hudega duha v živih ljudjeh.

33. Iz 38,21.

34. 1 Tim 5.

35. Prim. Mt 14,22 in 29; Apd 27,2ss.; 2 Kor 11,25.

36. Jn 13,4; 19,5.

37. 2 Tim 4,13.

38. Predstojnik sinagoge, kot Nikodem pri Jn 3,1.

39. Veliki Salomonov tempelj, zgrajen v 10. stol.

40. 1 Kr 5-7.

41. Ezr 6,16.

42. Tertulijan spet posega po tipološki razlagi Stare zaveze, po kateri (za razliko od èiste alegoreze) dogodki Stare zaveze ob figurativnem pomenu ohranjajo zgodovinski znaèaj.

43. Škrlatni plašè, ki ga posmehljivo ogrnejo Kristusu kot kralju, je bil tudi v resnici vojaški plašè, sagum.

44. Iz 5,12; Ezr 1,3; 2,12.

45. Prim. 2 Mz 32,6; 1 Kor 10,7.

46. V resnici je tudi za Jude Stare zaveze na veè mestih izprièana obredna raba venca: Prg 1,9; 4,9; Modr 2,8; Vp 3,11; 2 Mkb 1,21-22; 4,57.

47. 1 Kor 7,31.

48. Prim. prav tam, 10,19.

49. Prirejen citat Ps 135,15ss.

50. Ps 135,18.

51. Tit 1,15.

52. Eskulapu kot bogu zdravilstva Sokrat pred smrtjo zaobljubi petelina, prim. Platon, Fajdon 118a. Namig na to mesto je zlasti zanimiv zato, ker je Sokratova zaobljuba po najverjetnejši razlagi izraz orfièno-pitagorejskih eshatoloških predstav: za Sokrata je smrt ozdravljenje.

53. 1 Kor 10,28.

54. 1 Kor 10,14.

55. Prim. 2 Kor 6,15.

56. 1 Jn 5,21.

57. T.j. èloveka.

58. 2 Mz 20,12; 3 Mz 2,16.

59. Mt 10,37; 26,52.

60. V izvirniku besedna igra z dvojim pomenom izraza stationes: straža / postaje križevega pota; vojak torej na Gospodov dan, ko ne sme stražiti niti postaj Kristusovega trpljenja, straži "za nekoga drugega", za cesarja ali celo za malike.

61. Rimski vojaški prapor je imel obliko križa.

62. signum kot "znak", ki ga da poveljujoèi, ali krstno "znamenje".

63. Mt 24,31; 1 Kor 15,52; 1 Sol 4,16.

64. Mt 8,10; Apd 10,1ss.

65. Mt 10,32-33; Lk 12,8-9; Mk 8,35.

66. Namreè Kristusov vojak.

67. T.j. vojak, ki je zvest svoji službi, je v Božjih oèeh "civilist" (v izvirniku paganus).

68. Enej je sin Venere/Afrodite; po najstarejši znani genealogiji Enejevih rimskih potomcev je bila Ilija (v poznejših verzijah Rea Silvia) njegova hèi in je Marsu rodila Romula in Rema.

69. Namreè Ilije. Venera je sicer kot Enejeva mati zaèetnica rodu, vendar že v naslednji generaciji kot priležnica njenega ljubimca Marsa nastopi smrtna ženska.

70. Mt 27,3.

71. Mt 6,24.

72. Mt 22,21.

73. Edino mesto v spisu, ki ga je mogoèe razumeti kot neposreden napad na cesarja in na imperij: cesar nastopa v vlogi mamona.

74. toga palmata, ki je povezana s kultom kapitolinskega Jupitra in jo je nosil tudi triumfator. Omemba palmovega okrasja v tem kontekstu seveda ni nakljuèna.

75. Neprevedljiva besedna igra z besedo clavus: "široka škrlatna obroba na togi" / "žebelj".

76. Mt 3,10 = Lk 3,9.

77. Iz 11,1. Mladike (virgae) iz Jesejeve korenine in evangeljska sekira naj nadomestijo šibe (virgae) in sekiro (fasces cum securi) kot glavna atributa oblasti najvišjih rimskih državnih uradnikov.

78. Prim. Zah 9,9; Mt 21,4-5.

79. Ps 20,8.

80. Raz 18,4.

81. Flp 3,20.

82. Spisek državljanov, ki so ga vodili cenzorji.

83. Rimski uradni koledar.

84. Jn 16,20.

85. 1 Mz 24,3-4; 1 Kor 7,39.

86. Arhemor ali Ofeltes, sin nemejskega kralja Likurga, je umrl od kaèjega ugriza; v njegovo èast je oèe prviè priredil nemejske igre.

87. Hadrijanov ljubljenèek, ki je utonil v Nilu; cesar je v njegovo èast prviè priredil štiriletne igre. Vzporedno s kultom malikov Tertulijan obsoja tudi kult umrlih, ki je po svojem bistvu enak.

88. Misel, ki jo Tert. razvija v spisu De spect.; tudi tam je osnovni nagib za zavraèanje vsakršnih spektaklov njihova povezanost s poganskim kultom.

89. Iliada 18,485ss.

90. 1 Kor 11,3.

91. 1 Kor 11,7.

92. 1 Kor 11,10.

93. Bajeslovni kralj Frigije (8. stol.), ki je slovel po svojem bogastvu.

94. Heb 2,7.

95. Prim. Raz 2,11.

96. 1 Tim 4,8.

97. Raz 6,2.

98. Raz 10,1; 4,3.

99. Raz 4,4.

100. Raz 14,14.

101. "Gledanje" se najbrž nanaša na vizijo, vonj pa ima pri Tertulijanu pogosto eshatološko vrednost in se lahko tu nanaša na uresnièenje vizij. Prim. 5. poglavje, kjer Tertulijan poziva k nebrzdanemu "naravnemu" uživanju cvetja; skrajni naturalizem, ki ga Tertulijan priporoèa v svetnih stvareh, zdaj dobi eshatološko ustreznico: vonj poslednjih stvari.

102. Prim. Raz 1,5-6.

103. Iz. 11,1-2.

104. 1 Kor 9,25.

105. Vojak iz 1. poglavja, prim. 2 Tim 2-3.

106. Kult sonènega boga Mitre se je zaèel med rimsko vojsko razširjati v 1. stoletju po Kr.

107. T. j. mitreju; mitreji so bili veèinoma pod zemljo.

108. Namreè kršèanskemu; Tertulijan in drugi kršèanski avtorji so posamezne elemente Mitrovega kulta razumeli kot žaljive potvorbe kršèanskega bogoèastja.