1. Blagoslovljeni, za muèeništvo doloèeni!(1) S telesno hrano, ki vam jo v jeèo pošilja gospa in mati Cerkev iz svojega naroèja(2) in posamezni bratje iz svojih sredstev, sprejmite še nekaj od mene, kar vam utegne okrepèati duha. Ne bilo bi namreè nobene koristi, èe bi se redilo meso, duh pa bi stradal, ali bolje: èe se neguje, kar je slabotno, se prav tako ne sme zanemarjati, kar je še slabotnejše. Nimam sicer pravice, da bi vas z besedo spodbujal; toda tudi najspretnejše borce spodbujajo od daleè(3) ne samo njihovi uèitelji in predstojniki, marveè celo ljudje, ki ne znajo sukati orožja,(4) in razni postopaèi,(5) tako da jim èesto utegne koristiti, èe jim ljudstvo vpije in vzklika.
Predvsem torej, blagoslovljeni,(6) ne žalite Svetega Duha,(7) ki vas je spremil v jeèo. Ko bi vas namreè zdaj ne bil spremil, bi tudi vas danes ne bilo tam. Zatorej si prizadevajte, da ostane tam pri vas; tako naj vas od tam povede h Gospodu. Jeèa je namreè tudi hiša hudièa, kjer združuje svojo družino. Vi pa ste zato prišli v jeèo, da bi ga celo v njegovi lastni hiši strli.
Zunaj ste ga namreè v boju že strli. Naj torej ne pravi: Na mojem so; preskusil jih bom z nizkotno razdraženostjo, s pobitostjo ali tudi z medsebojnimi prepiri. Zbeži naj pred vami in se skrije v svoje najglobje skrivališèe, otrpel v svitu kakor uroèena in od dima omamljena kaèa; naj nima v svojem kraljestvu toliko moèi, da bi vas med seboj razdražil, marveè naj vas najde varne in oborožene s slogo, kajti mir med vami je vojna zoper njega. Ljudje, ki nimajo v Cerkvi tega miru,(8) ga navadno radi prosijo od muèencev v jeèi. In zato ga morate imeti in gojiti in èuvati tudi zategadelj, da ga boste lahko, èe bo treba, delili tudi drugim.
2. Za vse drugo, kar še ovira duha, pa želim, da vas je spremilo samo do praga jeèe, do koder so vas spremili tudi vaši sorodniki. Odtlej ste loèeni od sveta, kolikor bolj od posvetnosti in njenih skrbi! Naj vas ne prestraši beseda, da ste loèeni od sveta. Èe namreè pomislimo, da je svet sam pravzaprav jeèa, bomo spoznali, da ste vi iz jeèe ušli, ne pa prišli v jeèo. Na svetu je hujša tema, tista, ki dela srca slepa. Težje verige nadeva svet, takšne, ki vklepajo celo èloveške duše. Gršo nesnago izpuhteva svet, èloveško slo. In še to. Veè krivcev je na svetu, namreè vesoljni èloveški rod. Èaka pa ga sodba, ne prokonzulova, ampak božja. Mislite si, blagoslovljeni, da so vas iz jeèe prepeljali kveèjemu v pripor. Tu je sicer tema, toda vi sami ste luè; so vezi, toda vi ste pred Bogom prosti; tam je zoprn zadah, toda vi ste prijeten vonj; prièakuje se sodnik, toda vi sami boste sodili o sodnikih.(9) Tam naj žaluje, kdor vzdihuje po svetih užitkih. Kristjan pa se je že zunaj jeèe odpovedal svetu, v jeèi pa tudi jeèi. Niè ni pomembno, kjer ste na svetu vi, ki ste zunaj sveta; in èe ste izgubili nekaj življenjskih radosti, je vendar dobra kupèija, èe nekaj izgubite, da dosežete veèji dobièek.
Da ne govorim o plaèilu, h kateremu Bog vabi muèence. Zdaj primerjajmo samo življenje med svetom in v jeèi: ali ne pridobi duh v jeèi veè, kot meso izgubi; pa saj niti tistega, kar je prav, meso ne izgubi po skrbi Cerkve in ljubezni bratov; vrhu tega pa duh doseže, kar je veri zmeraj koristno. Ne gledaš tujih bogov; ne sreèuješ njihovih podob; nisi deležen poganskih praznikov s svojo navzoènostjo; ne nadleguje te neèisti dim malikovalskih daritev; ne žali te vrišè pri igrah ali surovost, besnenje in nesramnost gledalcev; tvoje oèi ne zadevajo ob kraje javne pohotnosti; prost si pohujšanja, skušnjav, slabih spominov in tudi preganjanja. Jeèa nudi kristjanu, kar nudi pušèava preroku. Sam Gospod je veèkrat bival v samoti, da bi bolj nemoteno molil, da bi se umaknil svetu.(10) Naposled je svoje velièastvo uèencem razodel v samoti.(11) Opustimo ime jeèa, recimo ji odmaknjenost! Èeprav je telo vklenjeno, èeprav je meso ujeto, duhu je vse odprto. Potuj v duhu, sprehajaj se v duhu, ne imej za cilj senèna igrišèa ali dolge stebrenike, ampak tisto pot, ki drži k Bogu! Kolikorkrat boš v duhu hodil po njej, tolikokrat ne boš v jeèi. Niè ne èuti noga v kitah, èe je duh v nebesih. Celega èloveka nosi duh in ga nese, kamor si želi: "Kjer pa je tvoje srce, tam bo tudi tvoj zaklad."(12) Tam naj torej bo naše srce, kjer želimo imeti svoj zaklad.
3. Recimo zdaj, blagoslovljeni, da je jeèa tudi kristjanu zoprna. Poklicani smo v vojsko živega Boga že odtlej, odkar smo odgovorili na besede prisege.(13) Noben vojak ne gre na vojsko z udobnostmi in ne stopi v bojno vrsto iz spalnice, marveè iz naglo razpetih in tesnih šotorov, kjer je vse trdo, neprijetno in neudobno. Tudi v mirnem èasu se že z naporom in nevšeènostmi vadijo prenašati vojno, ko korakajo oboroženi, tekajo po polju, kopljejo jarke, se strnjajo v "želvo".(14) Od potnih srag je odvisno, da se ne zmede telo in duh, ko je treba iz sence na sonce, iz sonène vroèine na mraz, iz tunike v oklep, iz molka v trušè, iz miru v bojni metež. Karkoli je težkega, imejte torej, blagoslovljeni, kot za potrebno vajo v vrlinah duha in telesa. V lepo borbo pojdete. V njej bo sodnik živi Bog; vodja borbe je Sveti Duh; venec je veèni; nagrada je življenje podobno angelskemu; domovinska pravica(15) je za nebesa; slava je na vekov veke. Vaš nadzornik Jezus Kristus, ki vas je mazilil z Duhom in pripeljal na to borišèe, vas je hotel pred dnevom borbe iz svobodnejšega življenja loèiti za trše ravnanje z vami, da bi se moèi v vas utrdile. Kajti tudi borci žive loèeno, sami zase po strogem redu, da v miru goje svojo moè; zdržujejo se poltene naslade, slastnejših jedi, okusnejše pijaèe. Napenjajo se, muèijo, trudijo; kolikor bolj se pehajo in urijo, toliko bolj upajo na zmago, "in ti," pravi apostol,(16) "da prejmejo minljiv venec". Mi pa, ki naj dosežemo veènega, imejmo jeèo za vežbališèe, da nas z vsakršnimi nadlogami izurjene povedejo na tekališèe - pred sodbo;(17) kajti trda vaja pomnoži moè, mehkužnost pa jo oslabi.
4. Iz Gospodovega nauka nam je znano, da je meso slabo, duh pa voljan.(18) Nikar se torej ne izgovarjajmo, da je tudi Gospod dejal, da je meso slabo. Zategadelj je namreè poprej rekel, da je duh voljan, da bi pokazal, kaj mora biti podložno in komu, da naj namreè meso služi duhu, slabotnejše moènejšemu, da se od njega navzame tudi moèi. Duh naj se z mesom pomenkuje o skupnem blagru obeh in naj ne misli veè na nadloge v jeèi, marveè na tekmo in borbo. Meso se morda boji silnega meèa, visokega križa, (razjarjenih zverin, strašnih muk v ognju in prevejane iznajdljivosti muèitelja; duh pa naj temu postavi nasproti, da je sicer vse to njemu in mesu bridko, da so pa vendar mnogi to ravnodušno vzeli nase, dá, zaradi slovesa in slave si celo želeli, in sicer ne samo možje, ampak tudi ženske, da boste tudi ve, blagoslovljene, svojemu spolu ustregle.
Predolgo bi bilo naštevati posamezne, ki so se iz lastnega nagiba pokonèali z meèem.(19) Izmed žena mi pride na misel Lukrecija, ki se je, ko je bila posiljena, vprièo sorodnikov z nožem zabodla, da bi si pridobila slavo za svojo èistost. Mucij je svojo desnico sežgal na žrtveniku, da bi njegovo dejanje doseglo sloves. Manjše je, kar so storili modrijani: Heraklit, ki se je pomazal s kravjim blatom in se sežgal; Empedokles, ki je skoèil v ogenj gore Etne; Peregrin, ki je nedavno stopil na grmado; saj so celo ženske prezirale ogenj, kot na primer Dido, da je ne bi po smrti prisrèno ljubljenega moža silili v drugi zakon; in Hasdrubalova žena, ki je, ko je Kartagina že gorela, s svojimi otroki tekla v požar rodnega mesta, da ne bi videla svojega moža, èe bi Scipiona prosil milosti. Regul, rimski vojskovodja, ki so ga Kartažani ujeli, se ni hotel dati zamenjati za mnogo ujetih Kartažanov; rajši se je dal vrniti in je, stlaèen v nekak zaboj ter od zunaj od vseh plati z žeblji preboden, pretrpel take muke, kakor da bi ga tolikokrat na križ pribili. Ženska je bila, ki je sama od sebe zahtevala divje zveri, dá, gade, kaèe, ki so strašnejše od bika in medveda. Te si je Kleopatra nastavila, da bi ne prišla sovražnikom v roke. Prav tako se je atenska hotnica uklonila rablju. Vedela je za zaroto; ko jo je dal trinog zaradi tega muèiti, ni izdala zarotnikov in si je naposled odgriznila jezik ter ga pljunila trinogu v obraz, da bi imela zavest, da ne bo muèenje niè doseglo, tudi èe bi se nadaljevalo. Ni neznano, da je še danes pri Špartancih najveèja sveèanost diamastígosis, to je bièanje. Na ta dan bièajo pred žrtvenikom plemenite mladenièe vprièo njihovih staršev in sorodnikov, ki jih spodbujajo k stanovitnost. Za èast in odliènejšo slavo bi se štelo, èe bi se udarcem prej umaknilo življenje kot telo. Èe sme torej zemeljska slava za plaèilo èloveške hvale toliko terjati od moènega telesa in duha, da prezirata meè, ogenj, križ, zveri, muèenje, lahko trdim, da je to trpljenje(20) za nebeško slavo in božje plaèilo majhno.(21) Ali je steklo toliko vredno kakor biser? Kdo ne bo torej za pravi biser iz srca rad toliko plaèal, kolikor drugi za ponarejenega?
5. Ne bom veè govoril o slavi. Vse te krute in muène borbe je med ljudmi zaèela prezirati tudi že(22) neèimrnost in nekaka duševna bolezen. Koliko ljudi, ki lenarijo, spelje strast za orožje, da zagrabijo meè!(23) Dá, celo med zverine gredo iz neèimrnosti ter se zaradi ugrizov in brazgotin zde sami sebi lepši. Tudi kar se ognja tièe, so se že dali nekateri najeti, da so neko razdaljo v goreèi halji tekli. Drugi so s potrpežljivimi pleèi hodili med bikovkami borilcev z zvermi.(24) Tega, blagoslovljeni, ni brez vzroka Gospod dopustil na svetu, marveè zato, da bi nas zdaj spodbujal in tisti dan(25) osramotil, èe bi se bali trpeti za resnico v odrešenje, kar si želijo drugi iz neèimrnosti v pogubljenje.
6. Toda pustimo te zglede stanovitnosti, ki izvira iz neèimrnosti! Obrnimo se in poglejmo èloveško življenje, da nas tudi iz njega povzeti zgledi pouèijo, èe se je treba èesa lotiti, kar èloveka zadene proti njegovi volji. Kolikokrat so ob požarih ljudje živi zgoreli! Kolikokrat so zveri v svojih gozdovih in sredi mest, pobegle iz kletk, ljudi požrle! Koliko ljudi so razbojniki z meèem, sovražniki celo s križem pokonèali, poprej pa jih muèili in kar se da do kraja zasramovali! Vsakdo utegne tudi zaradi èloveka trpeti, ker se obotavlja trpeti zaradi Boga. Zato so nam vsaj sedanji èasi dokaz, kako številne in kakšne osebnosti zaradi èloveka doleti konec, kakršnega bi sprièo njihovega rojstva, njihovega dostojanstva in njihove telesne moèi ne prièakovali, bodisi da jih konèa on sam, èe so zoper njega nastopili, ali da jih pokonèajo njegovi nasprotniki, èe so stali na njegovi strani.(26)
Prevedel Franc Ksaver Lukman.
Pregledal fr. Miran
Špeliè OFM
Postavljeno 10. septembra 2001.