Tertulijan: O krstu (De baptismo)

1. Srečni zakrament naše vode, po kateri se, umiti grehov prejšnje slepote, osvobodimo za večno življenje! Ne bo odveč tale razprava; poučila bo tiste, ki se prav zdaj izobražujejo,(1) kakor tudi one, ki so zadovoljni s preprosto vero in, ne da bi bili preiskali razloge za izročene nauke, ne trpijo skušnjav; nevede(2) imajo že pravo vero. In tako jih je neka strupena kača iz kajnovske krive vere,(3) ki je bila nedavno tukaj, s svojim naukom premnogo ugrabila, ko je zlasti izpodbijala krst. Čisto po svoji naravi. Kajti gadje, modrasi in baziliski navadno žive po suhih krajih in brez vode. Toda mi, ribice, se po naši ribi(4) Jezusu Kristusu rodimo v vodi in smo zdravi le tedaj, če v vodi tudi ostanemo. Zategadelj je tista speča pošast, ki nima pravice učiti,(5) prav dobro vedela, kako naj ribice pomori, ko jih vzame iz vode.

2. Kako veliko moč ima vendar izprijenost, da omaje vero ali jo kratko malo prepreči, ko jo napade v njenem temelju!(6) Nič namreč človeškega duha tako zelo ne zakrkne kakor preprostost božjih del, ki je vidna v njihovem izvrševanju, in veličina tistega, kar se nakazuje kot učinek.(7) Tudi tukaj (pri krstu) imajo za neverjetno, da se doseže večnost, kajti človek, ki ga tako preprosto, brez veličastja, brez nenavadnih priprav, da, brez posebnih stroškov spustijo v vodo in potopijo med izgovarjanjem malo besed, ne vstane mnogo ali nič čistejši.(8) Lažem, če si, nasprotno, mališke svečanosti in skrivnosti ne pridobivajo vere in ugleda prav z (zunanjo) pripravo, s sijajem in stroški. Uboga nevera, ki odreka Bogu njegove lastnosti: preprostost in mogočnost! Kaj torej? Ali ni občudovanja vredno, da kopel izmije celo smrt? Da; toda toliko bolj zasluži vero, če se ne veruje zato, ker je vredno občudovanja. Kakšna naj bodo namreč božja dela, če ne nadvse občudovanja vredna? Tudi mi se jim čudimo, toda vanje verujemo. Nevera pa se čudi, ker ne veruje. Čudi se namreč preprostim rečem, kot da niso nič, in vzvišenim, kot da niso možne. Recimo, da je tako, kakor misliš;(9) božji izrek je oboje vnaprej dovolj jasno predvidel. "Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil njegovo modrost,"(10) in: "Kar je pri ljudeh pretežko, je pri Bogu lahko;(11) zakaj, če je Bog moder in mogočen, česar niti tisti ne taje, ki gredo malomarno mimo njega, je po pravici izbral za predmet svojega delovanja, kar je modrosti in možnosti nasprotno, to je, nespamet in nezmožnost, kajti vsaka moč se pokaže tam, kjer jo kaj izzove.(12)

3. Čeprav se držimo tega izreka kot ugovora,(13) se vendarle ukvarjamo z vprašanjem, kako nespametno in nemodro je, da nas voda prenovi. Zakaj je pač ta snov(14) vredna, da opravlja tako vzvišeno službo? Menim, da je treba preiskati veliki pomen tekoče prvine. Prav mnogo nam je na voljo, in sicer od prvega početka. Kajti voda je ena izmed stvari, ki so, preden je bil sploh svet urejen, v še neurejeni obliki počivale pri Bogu. "V začetku," pravi Sveto pismo, "je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila nevidna in neurejena in tema je bila nad breznom in Duh božji je plaval nad vodami."(15) Človek, spoštuj predvsem starost vode, ker je stara snov; potem pa častno mesto, ker je bila sedež božjega Duha, torej bolj všeč od drugih tedanjih prvin. Kajti tema je bila še vsa brezoblična, brez okrasja zvezd, brezno žalostno, zemlja neurejena in nebes nedovršen; samo tekočina, zmeraj popolna snov, prijazna, preprosta, v sebi čista, se je nudila Bogu za dostojno vozilo. Kaj, če je nato Bog svet končno uredil in mu je bila voda nekako merilo? Kajti, da je naredil na sredi nebesni oblok, je ločil vode;(16) da je razprostrl kopno zemljo, je razdelil vode.(17) Ko je potem po prvinah urejenemu svetu dal prebivalce, je najprej vodi ukazal, naj rodi živa bitja.(18) Tekoča prvina je prva dala iz sebe živa bitja, da ne bi bilo nič čudnega, če more pri krstu voda dati življenje. Ali se ni tudi oblikovanje človeka(19) izvršilo s pomočjo vode? Z zemlje je bila snov, vendar porabna samo, če je bila vlažna in mokra, ki so jo vode, štiri dni pred tem omejene na svoj kraj, omehčale s preostalim vlažnim blatom. Ko bi zapovrstjo vse ali mnogo tega naštel, kar bi mogel omeniti o pomenu te prvine, kolikšna je njena moč in milost, za koliko umetnih in za koliko koristnih del rabi, koliko pomoči svetu daje, bi se zdelo - se bojim -, da bi sestavil hvalospev vodi, ne obrambe krsta. Resda pa bi s tem popolneje pokazal, da se ne sme dvomiti, ali je Bog snovi, ki jo je pri vseh svojih stvareh in delih uporabil, dal rodovitnost tudi pri svojih skrivnostih; ali ona (prvina), ki vodi zemeljsko življenje, koristi tudi v nebeškem.

4. Toda naj bo dovolj, da sem to na kratko omenil; iz tega se da tudi povzeti prva bistvena lastnost krsta, ki se je že takrat pokazala na zunaj kot podoba krsta: da bo namreč božji Duh, ki je od začetka plaval nad vodami, ostal nad vodami kot krstitelj.(20) Sveto je kajpada plavalo nad svetim; tisto, kar je nosilo, je dobilo svetost od onega, kar je bilo nad njim; kajti vsaka stvar, ki je spodaj, se nujno navzame lastnosti tiste, ki je nad njo, zlasti telesna duhovne, ki zaradi nežnosti svoje narave (telesno) lahko prešine in se drži nad njo.(21) Tako je narava vode, posvečena od Svetega, tudi sama prejela moč posvečevanja. Nihče naj ne govori: Mar se potopimo v prav tisto vodo, ki je bila takrat ob začetku? Ne sicer v tisto, razen kolikor je rod eden, vrst pa je več. Kar pa je bilo rodu dano, se preliva na vrsto. Zategadelj ni nikakršne razlike, če se kdo okoplje v morju ali v mlaki, v reki ali v studencu, v jezeru ali v koritu, niti ni razlike med tistimi, ki jih je krstil Janez v Jordanu ali Peter v Tiberi.(22) Saj tudi tisti evnuh, ki ga je krstil Filip na poti z vodo, na katero sta naletela po naključju,(23) ni odnesel več ali manj zveličanja. Vsaka voda ima torej prav zaradi svojega početka skrivnostno moč posvečevanja, ko se (nad njo) pokliče Bog.(24) Takoj namreč pride Duh iz nebes in je nad vodami ter jih sam od sebe posveti in tako posvečene se napijejo moči posvečevanja. Vendar pa je podobnost tudi v preprostem dejanju:(25) namesto z umazanijo smo omadeževani z grehi, enako pa se umijemo z vodo. Toda grehi se na mesu ne vidijo, ker nihče ne nosi na svoji koži madeža malikovanja ali prešuštva ali goljufije, marveč so taki (ljudje) omadeževani na duhu, ki je početnik greha. Duh namreč gospoduje, meso služi. Toda oba si med seboj delita krivico, duh, ker to ukaže, meso, ker to izvrši. Ko je torej voda po posredovanju angela postala nekako zdravilna, se v vodi duh telesno okoplje in se tam meso duhovno očisti.

5. Pa tudi pogani, ki sploh ne poznajo duhovnih moči, pripisujejo svojim malikom iste učinke. Toda varajo se z golo vodo.(26) Tudi v nekatere kulte se sprejemajo s kopeljo npr. v kult Izide ali Mitra; celo svoje bogove nosijo kopat.(27) Pristave, hiše, svetišča in cela mesta pogosto očiščujejo z vodo. Pri Apolonovih in elevzijskih igrah se potapljajo (v vodo) in predrzno trdijo, da delajo to zaradi prerojenja in odpuščanja svojih krivih priseg. Prav tako je pri starih iskal očiščevalno vodo, kdor se je omadeževal z umorom. Če že torej voda po svoji naravi, ker je snov za umivanje, obljublja spravno očiščenje, koliko resničneje bo to storila voda po moči Boga, ki je ustvaril vse njene naravne lastnosti! Če menijo, da ima voda pri verskih obredih zdravilno moč, katera vera je odličnejša kot vera živega Boga? Če to uvidimo, opazimo tudi tukaj, kako si hudič prizadeva posnemati božje reči, ko tudi on svojim podeljuje krst? Kaj pa je tu sploh podobnega?(28) Nečisti očiščuje, pogubljivec oprošča, obsojeni odvezuje! Saj bi svoje delo podrl, če bi zares umil grehe, ki jih sam navdihuje. To je pač postavljeno za pričevanje zoper tiste, ki vero odklanjajo, če nikakor ne verujejo takim božjim rečem, kakršnim verujejo pri božjem sovražniku. Mar ne leže tudi sicer brez slehernega svetega obreda(29) nečisti duhovi nad vodami in posnemajo tisto plavanje božjega Duha v začetku? To vedo vsi senčni izvirki, vsi samotni potoki, krnice v kopališčih, vodovodi po hišah, kapnice in vodnjaki, ki baje (ljudi) požirajo, kajpada z močjo hudobnega duha. Saj se ljudem, ki jih je voda usmrtila ali spravila v blaznost ali strah, pravi "esieti",(30) "limfatiki"(31) in "hidrofobi".(32)
Čemu sem to navedel? Da ne bi kdo teže verjel, da sveti božji angel pride nad vodo in jo pripravi človeku za zveličanje, ko se celo hudobni angel človeku v pogubo s to prvino rad nesveto združi. Če se zdi nekaj novega, da pride angel nad vodo, je že prej prišla podoba prihodnjega. V kopel Betsajdo je prihajal angel, da je voda plivkala.(33) Na to so pazili, kateri so tožili nad boleznijo. Kajti kdor je prvi stopil vanjo, je po kopeli nehal tožiti. To telesno ozdravljenje je kot podoba napovedovalo duhovno ozdravljenje po tistem pravilu, da gredo v podobi telesne reči zmeraj pred duhovnimi. Ko se je božja milost ljudem pomnožila, je narasla tudi vodam in angelu. Tisti, ki so ozdravljali telesne hibe, ozdravljajo zdaj duha; tisti, ki so prinašali časno zdravje, obnavljajo zdaj večno; tisti, ki so enkrat na leto enega rešili, otemajo zdaj sleherni dan ljudstva, ko je po očiščenju grehov pokončana smrt. Ko se namreč odvzame krivica, se odvzame tudi kazen. Tako se človek vrne Bogu in je podoben tistemu, ki je bil nekdaj po božji podobi (ustvarjen).(34) Podoba je v posnetku, podobnost pa v večnosti.(35) Prejme namreč zopet tistega božjega Duha, ki ga je bil takrat prejel po božjem dihu, toda potem po grehu izgubil.

6. Ne gre za to, da bi v vodi prejeli Svetega Duha, marveč se v vodi očiščeni pod angelovim vodstvom pripravimo za Svetega Duha.(36) Tudi glede tega je že prej bila podoba; tako je namreč prišel Janez pred Gospodom in mu pripravljal pot.(37) Enako tudi angel, priča krsta,(38) naravna pot prihajajočemu Svetemu Duhu z odpravo grehov, ki jo doseže vera, podpečatena v (imenu) Očeta in Sina in Svetega Duha. Zakaj, če po treh pričah stoji vsaka božja beseda,(39) koliko bolj zadošča tudi za zanesljivost našega upanja število božjih imen, ko jih imamo po blagoslovu(40) hkrati za priče vere in tudi za poroke zveličanja.(41) Ker se pa pričevanje vere in obljuba zveličanja zagotovi pred tremi, se mora nujno omeniti tudi Cerkev;(42) zakaj kjer so trije, namreč Oče in Sin in Sveti Duh, tam je Cerkev, ki je telo treh.(43)

Ko nato stopimo iz kopeli, nas po stari navadi mazilijo z blagoslovljenim mazilom, kot so z oljem iz roga mazilili za duhovništvo, odkar je bil Aron od Mojzesa maziljen, zaradi česar se imenuje "kristus", maziljenec, in to po krizmi, ki pomeni maziljenje. To je dalo v duhovnem pomenu ime Gospodu,(44) ker ga je Bog Oče mazilil z Duhom,(45) kakor se v Apostolskih delih bere: "Kajti res so se zbrali v tem mestu zoper tvojega svetega Sina, ki si ga mazilil."(46) Tako teče tudi na nas mazilo po telesu, koristi pa duhovno, kakor je tudi krščevanje,(47) ko nas potopijo v vodo, telesno, učinek, ko se rešimo grehov, pa duhoven.

8. Nato položijo na nas roke in z blagoslovom kličejo in vabijo Svetega Duha. Ali bo samo človeška iznajdljivost smela priklicati pihanje (spiritum) nad vodo in njiju spojitvi s spretnimi rokami po drugem duhu (spiritum) dati tako sijajno življenje,(48) Bog pa ne bo smel na svojih orglah po svetih rokah zaigrati vzvišene duhovne pesmi?(49) Pa tudi to je iz stare skrivnostne podobe, ko je Jakob blagoslovil svoja vnuka Efrema in Manaseja, Jožefova sinova. Položil jima je roke na glavo in roki zamenjal, in sicer ju je tako križem držal,(50) da sta, predstavljajoč Kristusa že takrat napovedali, da pride blagoslov od Kristusa. Tedaj Presveti Duh rad pride od Očeta na očiščena in blagoslovljena telesa, počiva nad krstno vodo, in jo priznava, bi dejal, za svoje prvotno bivališče;(51) v podobi goloba je priplaval nad Gospoda,(52) da bi preprosta in nedolžna žival razodela, kakšen je Sveti Duh, saj golob tudi telesno nima žolča. Zato pravi Gospod: "Bodite preprosti kakor golobje,"(53) pa tudi tega ne pravi brez poprejšnje podobe, ki to potrjuje. Kakor je namreč po vesoljnem potopu, ki je odplavil staro hudobijo - če smem reči, po tem krstu sveta(54) -, golob, ki je bil izpuščen iz barke in se je vrnil z oljčno vejico(55) (to znamenje tudi poganom pomeni mir), kot glasnik oznanil zemlji, da se je božja jeza pomirila: po istem (božjem) sklepu prileti zdaj duhovni (glasnik), namreč golob Svetega Duha, poslan iz nebes, kjer je Cerkev pod podobo barke, nad zemljo, to je nad naše meso, ki po očiščenju prejšnjih grehov stopi iz kopeli, ter prinese božji mir. Toda svet je zopet grešil; po tem je krst še bolj podoben potopu. Zato je (svet) prihranjen ognju,(56) kakor (je prihranjen) tudi človek, ki po krstu grehe ponovi; tudi to je treba razumeti kot svarilno znamenje za nas.

9. Koliko naravnih lastnosti, koliko posebnih milosti, koliko obrednih običajev, predpodob in napovedi je torej pripravilo versko uporabo vode!(57) Prvič, ko je bilo ljudstvo osvobojeno iz Egipta in je prek vode ušlo oblasti egiptovskega kralja, je voda pokončala kralja z vsemi njegovimi vojskami.(58) Katera podoba se jasneje kaže v zakramentu krsta? Pogani se namreč po vodi rešujejo sveta in puščajo svojega prejšnjega gospodarja, hudiča, utopljenega v vodi.
Prav tako Mojzesova palica ozdravi vodo grenkobe, da postane pitna in sladka.(59) Tista palica je bil Kristus, ki je namreč poprej strupeno grenke vodne žile s seboj spremenil v zveličavno krstno vodo. To je voda, ki je ljudstvu pritekla iz skale, ki jih je spremljala.(60) Če je namreč skala Kristus, spoznamo brez dvoma, da Kristus blagoslovi potapljanje v vodo. Kakšne milosti je deležna voda pri Bogu in njegovem Maziljencu (Kristusu) v potrditev krsta? Nikoli ne nastopi Kristus brez vode; kajti sam se da z vodo krstiti;(61) povabljen na svatbo pokaže z vodo prvo znamenje svoje moči;(62) ko govori, vabi žejne k svoji večni vodi;(63) ko poučuje o ljubezni, hvali med deli ljubezni, če kdo revežu da čašo vode;(64) ob vodnjaku počiva;(65) po vodi hodi,(66) rad se vozi čez morje;(67) z vodo služi svojim učencem.(68) Pričevanje o krstu traja do trpljenja: ko je obsojen na križ, se pojavi voda - za pričo so Pilatove roke;(69) ko ga (vojak) prebode, priteče iz strani voda - za pričo je vojakova sulica.(70)

10. Povedal sem, kolikor sem po svojih skromnih močeh mogel, vse, kar utemeljuje verski značaj krsta. Zdaj bom ob nekaterih manjših vprašanjih razpravljal, kakor bom mogel, še o ostalih rečeh, ki se nanj nanašajo. Krst, ki ga je oznanjal Janez, je že takrat sprožil vprašanje, ki ga je Gospod sam zastavil farizejem, ali je namreč tisti krst iz nebes ali z zemlje.(71) Na to niso mogli določno odgovoriti; niso razumeli, ker tudi verovali niso.(72) Mi pa - kakor je majhna naša vera, kakor je majhno tudi naše umevanje - moremo soditi, da je bil oni krst božji, vendar le po naročilu, ne tudi po moči, ker tudi beremo, da je bil Janez za to službo poslan od Gospoda, da pa je sicer bil človek. Ni namreč podeljeval nič nebeškega, marveč je nebeške reči pripravljal; bil je namreč postavljen za oznanjevanje pokore, ki jo opravi človek, če hoče. Toda učitelji postave in farizeji, ki niso hoteli verovati, tudi pokore niso hoteli delati. Če pa je pokora človeško delo, je moral biti tudi Janezov krst prav tak ali pa bi, če bi bil nebeški, dal tudi Svetega Duha in odpuščanje grehov. Toda greha ne odpusti in Svetega Duha ne podeli nihče drug kot edino Bog.(73) Tudi Gospod sam je rekel, da Duh ne pride, dokler ne gre on k Očetu.(74) Česar pa Gospod še ni podelil, tega kajpada tudi služabnik ne bi mogel dati. Zato najdemo kasneje v Apostolskih delih, da oni, ki so že bili prejeli Janezov krst, niso prejeli Svetega Duha, o katerem niso niti slišali.(75) Ni bilo torej nebeško, kar ni podeljevalo nebeškega; saj je tudi tisto, kar je bilo v Janezu nebeškega, to je preroški duh, potem ko je ves Duh prešel na Gospoda, tako prešlo, da je pozneje poslal k njemu vpraševat, ali je on tisti,(76) katerega je bil oznanjal(77) in na katerega je pokazal, da prihaja.(78) Krst pokore se je torej delil, kakor da se je potegoval(79) za odpuščanje grehov in posvečenje, ki naj bi prišlo po Kristusu. Ko je namreč "oznanjal krst pokore za odpuščanje grehov",(80) je govoril o prihodnjem odpuščanju, kajti najprej je pokora, za njo pride odpuščanje; in to pomeni "pripravljati pot". Kdor pa pripravlja, ne doseže sam, ampak omogoči drugemu, da dovrši. Sam Janez priznava, da nebeško ni to, kar dela on, marveč to, kar dela Kristus, ko pravi: "Tisti, ki je na zemlji, govori pozemeljsko; kateri pa prihaja od zgoraj, je nad vsemi,"(81) prav tako, da "krščuje samo z vodo, da pa skoraj pride on, ki bo krščeval z Duhom in ognjem."(82) Resnična in stanovitna vera namreč krsti z vodo za zveličanje, hlinjena in omahljiva pa z ognjem v obsodbo.

11. "Toda glej," pravijo, "Gospod je prišel, in ni krščeval. Beremo namreč: 'Vendar Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci.' "(83) Kakor da je Janez oznanil, da bo (Gospod) sam s svojo roko krščeval! Tega ne smemo tako razumeti, ampak da je kratkomalo po splošni navadi rečeno, kakor na primer: "Cesar je razglasil odlok," ali "Prefekt ga je pretepel s palicami." Mar oni sam razglasi? Mar ta sam pretepe? Vedno pravimo, da tisti kaj stori, ki komu drugemu iz pokorščine ukaže kaj storiti. Tako bo treba besedo: "On vas bo krščeval," razumeti v pomenu: Po njem ali v njega boste krščeni. Nikogar pa naj ne moti, da sam ni krščeval! V koga bi bil pač krščeval? Mogoče za pokoro? Čemu je torej imel predhodnika?(84) Za odpuščanje grehov, ki ga je dajal z besedo? V samega sebe, ki se je iz ponižnosti skrival! V Svetega Duha, ki še ni prišel od Očeta? V Cerkev, ki je apostoli še niso sezidali? Njegovi učenci so torej kot služabniki krščevali s tistim Janezovim krstom(85) kakor poprej predhodnik Janez, da ne bo kdo menil, da z drugim. Saj drugega krsta sploh ni, razen pozneje Kristusov, ki pa ga učenci takrat še niso mogli deliti, ker Gospodova slava še ni bila dopolnjena in učinkovita moč krsta še ni bila postavljena po trpljenju in vstajneju; kajti tudi naša smrt je bila lahko pokončna šele po trpljenju Gospoda in življenje obnovljeno šele po njegovem vstajenju.

12. Ker pa je povedano, da nihče ne doseže zveličanja brez krsta, zlasti zaradi Gospodove izjave: "Če se kdo ne rodi iz vode, ne bo imel življenja,"(86) se oglasi tankovestno in pravzaprav predrzno vrtanje nekaterih: "Kako pa gre po tej zapovedi zveličanje apostolom, ko ni sledu, da bi bili krščeni v Gospodu razen Pavla?" Da, celo takole sklepajo: "Ker je Pavel edini med njimi prejel Kristusov krst, je treba ali soditi, da so drugi v nevarnosti, ker nimajo Kristusovega krsta, če zapoved drži; ali pa je zapoved ob veljavo, če tudi nekrščeni prejemajo zveličanje." Take reči sem slišal, Bog mi je priča. Naj me nima nihče za tako izprijenega, da bi si iz pisateljske nečimurnosti na lepem izmislil, kar bi utegnilo drugim vtepsti dvome. In zdaj bom tistim, ki tajijo, da so bili apostoli krščeni, odgovoril, kakor bom vedel in znal. Če so namreč šli k Janezovemu krstu, so želeli Gospodovega; saj je Gospod sam jasno povedal, da je krst le eden, ko je Petru, ki je hotel, naj ga še obljije, rekel: "Kdor se je enkrat okopal, se mi ni treba še enkrat."(87) Tega bi kajpada nekrščenemu nikakor ne bil rekel. To je močan dokaz zoper tiste, ki kratijo apostolom celo Janezov krst, da bi zakrament vode popolnoma uničili. Ali se more zdeti verjetno, da takrat v teh možeh, ki so bili določeni, da bi po vsem svetu utirali Gospodu pot, ni bila pripravljena pot Gospodu, to je Janezov krst? Gospod, ki ni bil dolžan delati pokoro, se je dal krstiti, grešnikom pa morda ni bilo treba? Drugi se niso dali krstiti, vendar to niso bili Kristusovi spremljevalci, ampak nasprotniki vere, učitelji postave in farazeji.(88) Zategadelj se zbuja misel: ker Gospodovi nasprotniki niso hoteli krsta, so bili tisti, ki so hodili za Gospodom, krščeni in niso mislili kakor njegovi sovražniki, zlasti ker je Gospod, ki so ga spremljali, s svojim pričevanjem Janeza povzdignili, ko je dejal: "Med rojenimi od žena ni nihče večji od Janeza Krstnika."(89) Drugi ugibajo, seveda karseda prisiljeno, da so apostoli krst nadomestili, ko so jih v čolnu škropili in zagrinjali valovi;(90) tudi Peter se je, pravijo, dovolj potopil, ko je hodil po morju.(91) Menim pa, da je nekaj drugega, če te oškropi in zagrne razburkano morje, nekaj drugega pa, če te potopijo po verskem obredu. Sicer pa je bil čolnič podoba Cerkve, ki jo na morju, to je na svetu, valovi, to je preganjanja in preskušnje, vznemirjajo, Gospod pa nekako potrpžljivo spi, dokler naposled, ko ga prebudijo molitve svetih, sveta ne ukroti in svojim ne vrne miru.
Zdaj pa, naj so bili apostoli kakorkoli krščeni ali so ostali brez krstne kopeli, tako da nas zadeva Gospodova beseda o eni kopeli samo glede Petrove osebe, je vendar kaj lahkomiselno soditi o zveličarju apostolov. Že odlika prve izvolitve in nato neločljivega sobivanja z Gospodom jim je lahko prinesla korist krsta,(92) saj so hodili za njim, ki je vsakemu, kdor je veroval, obljubil zveličanje. "Tvoja vera," je dejal, "te je rešila."(93) In: "Odpuščeni so ti tvoji grehi,"(94) in to človeku, ki je veroval, vendar pa ni bil krščen. Če apostoli tega niso prejeli, res ne vem, s kakšno vero je eden, spodbujen z eno Gospodovo besedo, opustil menjalnico,(95) drugi zapustil očeta in ladjico in delo, s katerim se je preživljal,(96) tretji pustil vnemar očetov pogreb(97) in najvišjo Gospodovo zapoved: "Kdor očeta ali mater ceni bolj kot mene, ni mene vreden,"(98) prej izvršil, kot jo je slišal.

13. Tu torej tisti hudobneži(99) izzivajo prepire. Zato trdijo: "Krst ni potreben tistim, ki jim vera zadošča; saj tudi Abraham Bogu ni bil všeč po kakem zakramentu vode, ampak po zakramentu vere." - Toda povsod tisto, kar je pozneje, zaključuje; in tisto, kar sledi, je krepkejše od onega, kar je bilo pred njim. Recimo, da se je nekoč, pred Gospodovim trpljem in vstajenjem, doseglo odrešenje z golo vero. Ko se je pa vernikom vera pomnožila z vero v njegovo rojstvo, trpljenje in vstajenje, se je dodala razširitev z zakramentom, zapečatenje s krstom, nekakšno ogrinjalo vere, ki je bila nekdaj gola, zdaj pa ne more biti več brez svojega zakona. Naložena je bila namreč postava krščevanja in zapovedana njegova oblika. "Pojdite," je dejal, "učite narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."(100) Tej postavi dodana določba: "Če se kdo znova ne rodi iz vode in Duha, ne pojde v nebeško kraljestvo,"(101) je veri naložila dolžnost krsta. Zato so odtlej vse verujoče krščevali. Tako je bil tudi Pavel, ko je vero sprejel, krščen. Prav to mu je Gospod sam zapovedal, ko ga je udaril s slepoto. "Vstani," mu je dejal, "in pojdi v Damask; tam ti bo pokazano, kaj ti je treba storiti,"(102) da se namreč da krstiti,(103) kar mu je edino še manjkalo. Glede drugega je bil dovolj poučen, saj je veroval, da je Nazarečan Gospod in Božji Sin.

14. Toda nekateri ugovarjajo z apostolom, češ da je rekel: "Ni me namreč Kristus poslal krščevat."(104) Kakor da bi ta dokaz odpravil krst! Zakaj pa je krstil Gaja in Krispa in Štefanovo hišo?(105) Sicer pa, četudi Kristus njega ni poslal krščevat, je vendar drugim apostolom ukazal krščevati. Tisto pa je pisal Korinčanom, kakor so terjale razmere tedanjega časa; kajti med njimi so se oglašali razkoli in spori, ko se je eden izrekel za Pavla, drugi za Apola. Zaradi tega je miroljubni apostol, da se ne bi zdelo, da vse prisvaja sebi, dejal, da ni poslan krščevat, ampak pridigat. Saj je prvo pridiga, potem šele krst, ko se je najprej pridigalo. Menim pa, da je smel apostol tudi krščevati, ko je smel pridigati.

15. Ne vem, ali se pri razpravljanju o krstu pretresa še kaj. Vendar pa naj nadaljuejm, kjer sem prej prekinil, da se ne bi zdelo, da so mi te vsiljujoče misli pretrgale nit. Samo en krst imamo tako po Gospodovem evangeliju kakor po apostolovih pismih, kajti en Bog je in en krst(106) in ena Cerkev v nebesih. Upravičeno pa bi kdo zahteval presojo, kako naj se ravna s krivoverci, kajti ukaz(107) je namenjen nam. Krivoverci pa nimajo glede ureditve nič skupnega z nami, saj že izobčenje pričuje, da so zunaj Cerkve. Ne smem jim priznati, kar je meni ukazano, ker mi in oni nimamo istega in enega Boga,(108) ne enega in istega Kristusa, zato tudi ne enega krsta, ker ni isti; ker ga nimajo na isti način, ga brez dvoma sploh nimajo, in česar nimajo, se ne da šteti,(109) zatorej ga tudi ne morejo prejeti, ker ga nimajo. Toda o tem sem obširneje razpravljal že v grškem spisu.(110) Enkrat torej stopimo v krstno kopel, enkrat se nam izmijejo grehi, ker jih ne smemo ponoviti. Judovski Izrael se pa vsak dan umiva,(111) ker se vsak dan omadežuje. Da to tudi pri nas ne pride v navado, nam je dana določba o enem krstu. Blažena voda, ki enkrat za vselej umije, ki ni grešnikom v posmeh, ki tistih, katere umije, zopet ne umaže, ker ni omadeževana s stalno nesnago.

16. Imamo sicer še drugi krst, ki pa je tudi eden, namreč krst krvi, o katerem Gospod pravi: "S krstom pa moram biti krščen,"(112) ko je bil že krščen. "Prišel je" namreč "z vodo in krvjo," kakor je Janez zapisal,(113) da je bil z vodo krščen, s krvjo poveličan, da bi nas zato naredil z vodo za poklicane, s krvjo za izvoljene. Ta dva krsta je izlil iz rane svoje prebodene strani,(114) ker se tisti, ki verujejo v njegovo kri, umijejo z vodo; in kateri so se z vodo umili, ponudijo tudi kri.(115) To je krst, ki nadomesti(116) neprejeti krst in izgubljenega vrne.

17. Da to kratko razpravljanje(117) končam, moram še nekaj pripomniti, kako se krst podeli in prejme. Pravico podeliti ga, ima najvišji duhovnik, to je škof, potem pa prezbiteriji in diakoni, vendar ne brez škofovega pooblastila zaradi spoštovanja do Cerkve: kjer se to izkazuje, se ne kali miru. Sicer pa imajo tudi laiki pravico. Kar se namreč po enaki pravici prejme, se sme tudi po enaki pravici dati - razen če se hočejo učenci že imenovati škofje in prezbiterji ali diakoni.(118) Gospodove besede se ne sme pred nikomer skrivati;(119) prav tako smejo tudi krst, ki je prav tako božja last,(120) vsi podeljevati. Ko višjim pristoja spoštljivost in skromnost, kolikor bolj jo morajo gojiti laiki, da si ne laste opravila, ki je določeno škofom! Pohlep po škofovstvu je oče razkolov.(121) "Vse je dovoljeno," pravi sveti apostol, "a ni vse v korist."(122) Naj ti bo dovolj, da to(123) uporabiš v potrebi, kjer terjajo razmere kraja, časa ali osebe. Tedaj je namreč upravičen pogum pomočnika, kadar je kdo v nevarnosti, da umre, kajti kdor opusti, kar bi mogel storiti, je kriv, da človek umre. Objesnost ženske pa, ki bi si drznila učiti, si kajpada ne bo pridobila tudi pravice krščevanja, razen če pride kaka nova zverina, prejšnji podobna,(124) da bo tako na svojo roko krščevala, kakor je ona krst odpravila. Če pa zagovarjajo, da imajo ženske pravico učiti in krščevati, skličujoč se na zgled Tekle v spisu, ki po krivici nosi Pavlovo ime,(125) naj vedo, da je tisti prezbiter v Aziji, ki je ta spis skrpucal, da bi Pavlovo slavo pomnožil s svojo, sestopil s svojega mesta, ker se mu je dokazalo in je sam priznal, da je iz ljubezni do Pavla to storil. Kako bi se utegnilo zdeti verjetno, da bi bil dal ženski oblast učiti in krščevati on, ki ženski ni dovolil niti, da bi neprenehoma vpraševala.(126) "Molčijo naj," je dejal, "in naj doma vprašajo svoje može!"

18. Sicer pa tisti, ki imajo službo, vedo, da se ne sme nepreudarno podeliti krsta. Zapoved "Vsakemu, kdor te prosi, daj,"(127) se v pravem pomenu nanaša na miloščino. Bolj pa je treba upoštevati besede: "Ne dajajte svetega psom in ne mečite svojega bisera pred svinje,"(128) in: "Rok na nikogar ne polagaj prenaglo, da se ne udeležiš tujih grehov."(129) Če je Filip tako zlahka krstil dvornika,(130) pomislimo, da je tam posegla očitna in odločna Gospodova volja. Duh je Filipu ukazal, naj gre na ono pot; tudi evnuh sam ni bil brez dela in ni takoj terjal krsta, ampak je bil na poti, ko je šel molit v tempelj, zatopljen v božje pismo. Tako je moral biti pripravljen, da mu je Bog sam od sebe poslal apostola. In temu je zopet Duh ukazal, naj se pridruži evnuhovemu vozu. Pismo se o pravem času ponudi njegovi veri, povabljeni prisede, pokaže na Gospoda, vera se ne obotavlja, vode ni treba iskati; ko apostol opravi svoje delo, izgine. Tudi Pavel je bil krščen zelo na hitro. Kar naenkrat je namreč njegov gostitelj Simon zvedel, da je določen za "izvoljeno orodje".(131) Božja milost pošilja pred seboj svoja znamenja.
Vsaka prošnja(132) pa lahko zavaja ali je zavedena. Zato je glede na stanje, pripravo in tudi starost osebe, zlasti pri otrocih, koristneje odložiti krst. Kaj je namreč treba, če ni tako nujno,(133) celo poroke(134) spravljati v nevarnost, ker morda zaradi smrti ne bodo spolnili svoje obljube ali bodo prevarani, če se pokažejo slabe lastnosti (krščenca)? Gospod sicer pravi: "Ne branite jim priti k meni."(135) Pridejo naj, ko dorastejo; pridejo naj, ko se bodo naučili, ko bodo vedeli, kam pridejo; postanejo naj kristjani, ko bodo mogli Kristusa spoznati. Zakaj sili nedolžna starost k odpuščanju grehov? Mar bomo v posvetnih zadevah previdneje ravnali, tako da bomo božje zaklade dali takim, ki jim zemeljskega še ne zaupamo? Navadijo naj se prositi za odrešenje,(136) da bo očitno, da ga daš prosečemu. Iz nič manjšega vzroka je treba odlašati krst neporočenim, ker jih čaka skušnjava, tako tudi devicam zaradi njihove zrelosti kakor vdovam, ker so brez druga,(137) dokler se ne omože ali se ne utrdijo v vzdržnosti. Kdor pozna težo krsta,(138) se bo bolj bal, da ga doseže, kot pa da se mu ga odloži. Popolna vera je glede odrešenja na varnem.

19. Najbolj slovesen dan za krst je velika noč, ko se je tudi dopolnilo Gospodovo trpljenje, v katero smo krščeni.(139) Ni neprimerno, če kot predpodobo razumemo, da je Gospod, ko je hotel obhajati zadnjo veliko noč, poslal učenca pripravljat in jima rekel: "Srečala bosta človeka z vodo."(140) Z znamenjem vode je pokazal kraj, kjer naj bi obhajali veliko noč. Nato je petdesetdnevje do binkošti(141) prav ugodna doba za krst, ko je bil vstali Gospod pogosto med svojimi učenci in je bila podeljena milost Svetega Duha ter naznačeno upanje na Gospodov prihod, saj sta takrat, ko se je Gospod vrnil v nebesa, angela rekla apostolom: "Tako bo prišel, kakor je šel v nebesa,"(142) in to tudi med petdesetdnevjem. Pa tudi ko pravi Jeremija: "Zbral jih bom od krajev zemlje za praznik,"(143) kaže na veliko noč in binkošti, ki sta prava praznika. Sicer pa je vsak dan Gospodov, vsaka ura, sleherni čas pripraven za krst; čeprav je razlika v slovesnosti, pa to nič ne vpliva na milost.

20. Tisti, ki hočejo prejeti krst, morajo prositi s pogostimi molitvami, s postom, poklekovanjem, bedenjem in priznajem vseh prejšnjih grehov, da predstavijo tudi Janezov krst. "Dajali so se krstiti", pravi evangelist, "in se spovedovali svojih grehov."(144) Lahko smo zadovoljni, če se svojih hudobij ali grdobij ne spovemo javno.(145) Ko nalagamo spokorna dela mesu in duhu, hkrati zadostujemo za prejšne grehe in zastavimo obrambo zoper prihodnje skušnjave. "Čujte in molite," pravi, "da ne pridete v škušnjavo."(146) Zato so bili, menim, (učenci) skušani, ker so zaspali, tako da so Gospoda, ko je bil prijet, zapustili,(147) in ga je tisti, ki je pri njem vztrajal in potegnil meč,(148) trikrat zatajil.(149) Zakaj (Gospod) je že poprej rekel, da brez preizkušnje nihče ne doseže nebeškega kraljestva.(150) Tudi Gospoda so takoj po krstu oblegale skušnjave, ko se je bil štirideset dni postil.(151) "Zatorej," poreče kdo, "se moramo tudi mi takoj po krstu postiti." No, kdo ga pa ovira, razen nujnega veselja in zahvale za zveličanje. Toda Gospod je, kakor skromno sodim, proti temu (ki tako ugovarja) obrnil očitek v podobi izraelskega ljudstva. Kajti ljudstvo, ki je prišlo skozi Rdeče morje v puščavo in se tam hranilo štirideset let z božjo obilnostjo,(152) je vendar bolj mislilo na požrežnost in sladkosnednost kot na Boga. Potem pa je Gospod, ko se je po krstu umaknil v puščavo in se štirideset dni postil, pokazal, da božji človek ne živi od kruha, ampak od božje besede, in da se skušnjave, ki spremljajo siti in nezmerni želodec, preženejo z zdržnostjo.
Zatorej, blagoslovljeni, ki vas čaka božja milost, ko stopite iz tiste presvete kopeli, novega rojstva in prvi krst pri materi(153) z brati vred razprostre roke, prosite Očeta, prosite Gospoda, naj vam da zaklade milosti(154) in podeli darove Svetega Duha. "Prosite in boste prejeli," pravi. Iskali ste namreč in ste našli, trkali ste in se vam je odprlo.(155) Samo tega vas še prosim, da se v molitvi spomnite tudi grešnika Tertulijana.

Prevedel Franc Ksaver Lukman.

Pregledal fr. Miran Špelič OFMPostavljeno 19.11.2000.
Popravljeno 25.11.2000.